V nadaljevanju preberite: 

V Penzionu za gospode, kjer Mieczysław Wojnicz biva z drugimi bolniki, se resda neumorno razpravlja o ključnih vprašanjih, kot so pomen demokracije, možnost vojne, obstoj demonov, usoda Evrope in socializma ter potenciali pete dimenzije, toda gospode vznemirjajo predvsem zgodbe – kaj zgodbe, pričevanja –, da iz leta v leto pozno jeseni v gozdu umre moški – mlad ali na vrhuncu moči. No, umre je morda premilo, kajti v gozdu najdejo njegove ostanke, »krvavi, po gozdu razvlečeni kosi človeškega trupla, ki jih je treba pobrati in pokopati. Tako se to ponavlja od nekdaj.«