Kitajske sanje ali morda samo stvarnost

Da sanjajo tudi nacije, nam je že leta 1931 razkril James Truslow Adams, ko je objavil delo The Epic of America in v njem prvič opredelil »ameriške sanje«. To je bil čas gospodarske in družbene krize po vsem svetu, »novi svet« pa naj bi se s tem, da je lahko sanjal o drugačni prihodnosti, razlikoval od dekadence stare celine.

Nato so se osem desetletij pozneje pojavile »kitajske sanje«. Partijski in državni voditelj Xi Jinping je tako poimenoval svojo vladavino, ki se je takrat začela, in dal vsem v veliki deželi nalogo, da »uresničijo kitajske sanje o veliki renesansi naše nacije«.

Ko se je letošnjo pomlad pojavil najnovejši roman Ma Jiana z naslovom Kitajske sanje, se je zdelo povsem logično, da se je ta sloviti pisatelj – ki piše v kitajskem jeziku, a živi v Londonu in svoja dela objavlja v angleščini – z vsem svojim književnim talentom in močjo pronicljivega duha osredotočil prav na to temo. Seveda je Ma s tem delom satirično izrekel svoje politično stališče, distopijo kitajskega »pomlajevanja« pa vgradil v lik visokega državnega funkcionarja Ma Daodeja, ki se odloči, da bo izdelal »napravo za kitajske sanje« in jo vgradil v glave vseh državljanov. Tako bi osebno zavest vsakega posameznika zamenjali s partijskim programom. Kot pravi pisatelj, roman spremlja to, kako se je vizija totalitarizma iz Orwellovega romana 1984 uresničila v 21. stoletju, seveda na Kitajskem.

Z Ma Jianom sem ob tej priložnosti imela intervju po spletu.

Kaj sploh so kitajske sanje?

Ko je Xi Jinping leta 2013 razglasil, da »so največje sanje kitajske nacije uresničitev njene renesanse«, je to megleno geslo postalo diktatorjev poziv narodu na boj. Vendar so Xijeva politična prepričanja in tudi njegove metode vladanja pravzaprav zapuščina nekdanjega despota Mao Zedonga. Mao je najprej poostril nadzor nad oblastjo, zaprl vse kanale informiranja, zapor, ki je bil zgrajen v prid uresničitve komunizma, pa razglasil za raj, ki bo v prihodnosti morda postal še lepši in boljši.



Uresničitev tako imenovanih skupnih sanj je posamezniku odvzela edino polje svobode, s tem ko je poenotila teoretično zavest celotnega naroda. S tem se je družba vrnila v čas Maove velike kulturne revolucije. Kitajske sanje niso nič drugega kot Xi Jinpingove sanje o tem, da bo postal cesar.
 

Zakaj ste ta roman objavili prav letos? Je to povezano z 30. obletnico tiananmenskega pokola 4. junija?

Roman Kitajske sanje opisuje prav to, kako je komunistična partija več desetletij uporabljala politično propagando, da je s kombinacijo nasilja in laži iz Kitajcev končno naredila otopele brezumneže, in to celo do stopnje, da so izgubili sposobnost razlikovanja med tem, kaj je resnično in kaj lažno. Temačni spomini so bili v glavah ljudi izbrisani, zamenjalo jih je celo nekakšno stanje samozadovoljstva. Ko ljudje niso sposobni refleksivno pogledati na zgodovino, izgubijo sanje o svobodi. Četrtega junija 1989 je kitajska komunistična partija poslala dvesto tisoč vojakov, da bi ti z vojaškimi vozili povozili in onemogočili mirne protestnike na Trgu nebeškega miru. Tanki so zdrobili dokaze zločinov. Trideset let pozneje čutim potrebo po tem, da se razkrije resnica o tem gospodarskem razcvetu in žrtvam povrne dostojanstvo.
 

Kakšne so vaše sanje o Kitajski?

Moje sanje so poiskati resnico v tej megli, v kateri je država vse po vrsti prisilila, da so izgubili spomin. Razkriti sramoto despota. Verjamem, da sta resničnost in lepota duševna moč človeškega rodu in da živita dlje od diktature. Sanjam o tem, da mojim otrokom ne bo treba v zapor samo zato, ker bodo morda pisatelji ali novinarji. Sanjam, da se bo v pekinških knjigarnah pojavil en moj roman ali morda dva. In da bo prišel čas, ko bo mogoče komunistično partijo najti le še v prašnih državnih muzejih. Upam, da bo kitajski narod lahko govoril resnico, ne da bi bil zaradi tega kaznovan, in da bo lahko s srcem in dušo, predvsem pa svobodno iskal svoje sanje.


 

Kakšen lik je Ma Daode?

Ma Daode je direktor urada za kitajske sanje. Je nekje med dekadentnim življenjem in krvavimi poboji, ki so mu ostali v spominu iz velike kulturne revolucije. Na koncu doživi duševni zlom. V procesu prisilne zamenjave osebnih sanj s kitajskimi sanjami je odprl Pandorino skrinjico lastnih spominov. In tako se je vnel strahoten boj med današnjim Ma Daodejem in tistim iz preteklosti. Nazadnje ga kulturna revolucija znova posrka vase in naredi samomor. Ma Daode je tipičen politični kader komunistične partije. Mladostne izkušnje so ga zasužnjile in privezale na revolucionarno bojno kočijo, medtem ko je hkrati izgubil moralno integriteto in dopustil, da ga je režim pokvaril.
 

Zakaj ste imeli potrebo po tem, da vse to napišete?

To je politična zgodba, s katero sem želel prebuditi ljudi, pa tudi spomin na številne samomore intelektualcev leta 1968, kajti če pozabimo na preteklost, ji s tem dovolimo, da se ponovi. Ljubezen, svobodo in celo dostojanstvo, vse to moramo braniti – celo za ceno življenja.
 

Imate štiri otroke, tako kot vi živijo v Londonu. Mar vedo, kaj se je na Kitajskem dogajalo pred tridesetimi leti? Jim pripovedujete o tiananmenski tragediji?

Moji otroci ne vedo, da kitajski režim ne dovoljuje svobode mišljenja, vedo pa, da se očkove knjige ne morejo pojaviti na Kitajskem. Vedo, da se očka ne more vrniti na Kitajsko. Devetletni dvojčici še nista bili tam, starejša hčerka in sin pa sta bila v Pekingu leta 2008, ko je zaradi olimpijskih iger pritisk malce popustil. Vso resnico jim bom povedal, ko bodo začeli hoditi v višjo srednjo šolo (pri šestnajstih letih).
Teh trideset let smo v resnici priča epohalni otopelosti. Opazujemo, kako se brez sramu izvaja nasilje nad zatiranimi. A prepričan sem, da mora resnična zgodovina nekega dne premagati laž, kajti to je logika obstoja človeštva.
 

Zakaj so vaše knjige na Kitajskem prepovedane? Česa se boji kitajska oblast?

Dovolili so mi, da se za kratek čas vrnem, ko mi je pred sedmimi leti umrla mati, od takrat pa mi je vrnitev strogo prepovedana. Kitajska je edina velika sila, ki na carini cenzurira tiskovine. Avtokracija se boji vsega, filmov, pesmi, knjig, spleta … Sploh se ne morem spomniti nečesa, česar se ne bojijo. Tako kot se norec prestraši, kadar nanj pokažejo s prstom. Samozavest zaradi močnega gospodarstva uporabljajo za prikrivanje tega velikanskega strahu.


 

Je roman Kitajske sanje nadaljevanje vaše knjige Pekinška koma?

Pekinška koma opisuje študenta, ki ga je na Trgu nebeškega miru zadela krogla in deset let leži v vegetativnem stanju. Ko se prebudi, opazi, da je v vegetativno stanje zapadla vsa družba. To, da je oživel, se spremeni v pravo smrt. Roman prikazuje, kako se glavni junak onesvesti na političnem trgu, nato pa se čez deset let prebudi na skomercializiranem trgu. To je tragično in brezizhodno.

Minilo je trideset let, kitajska država pa še vedno nenehno briše vse spomine na ta mesec – junij 1989. Številni, ki so vztrajali pri spominjanju ali objokovanju žrtev, so končali v zaporu. En sam cilj je: treba je pozabiti. Kot da tega meseca nikoli ne bi bilo. Eden od razlogov, zaradi katerih sem napisal ta roman, je, da bi znova obudil spomine. Prepričan sem, da je književno delo politično takrat, ko je najbolj oddaljeno od politike, in da se od politike oddalji, ko o njej odkrito razpravlja. To je zato, ker je književna morala miselni izvir pisatelja. Zlasti v času, ko je tiananmensko dogajanje postalo podobno cesarjevim novim oblačilom. V času kolektivne pozabe mora književnost postati kot otrok, ki hote ali nehote govori resnico. Ljudje morajo sredi vseh laži poiskati resnico, roman Kitajske sanje pa je dejansko resnica. Skorajda bi lahko rekli, da je to kitajska stvarnost.