Kdo bo poleg Lise odpustil Stevu Jobsu?

Knjiga, o kateri so pisali že takrat, ko je založba objavila, da jo avtorica šele piše. Naslov: Small Fry, nekdo nepomemben. Podpisuje jo Lisa Brennan-Jobs, hčerka soustanovitelja družbe Apple Steva Jobsa. Še pred prihodnjim torkom, ko bo avtoričin knjižni prvenec izšel, so se ameriški mediji razpisali o spominih, ki pokojnega vizionarskega podjetnika ne kažejo v najboljši luči.

»Tvoj oče sem ...«

»Veš, kdo sem,« vpraša moški triletno punčko, ki jo je nazadnje videl, ko je bila stara nekaj dni. »Tvoj oče sem. Eden od najpomembnejših ljudi, ki jih boš kadarkoli spoznala.« Takole s pomočjo materinega spominjanja obnavlja eno od srečanj z očetom Lisa Brennan-Jobs, prvorojenka človeka, ki si je zamislil računalnike macintosh, next, imac, predvajalnik ipod, trgovino itunes, studio Pixar, prenosni telefon iphone in tablični računalnik ipad. Štiridesetletna pisateljica se spominja ponosnih in bolečih mladostniških dni, ko sta si jo podajala Chrisann Brennan in Steve Jobs. Starša sta oba imela 23 let, ko se je Lisa rodila v oregonski hipijevski komuni All One Farm, Jobs (1955–2011), je starševstvo zanikal in ga ni hotel priznati niti po tistem, ko je veliko verjetnost pokazala takrat nova tehnologija ugotavljanja DNK in je hčerka štela tri leta, njena mama pa je sebe in njo preživljala kot čistilka, natakarica in prejemnica socialne podpore.

»Nisem si želel biti oče«

Nekaj o njunem stanju pove podatek, da sta se do Lisinega sedmega rojstnega dne selili kar trinajstkrat, Chrisann Brennan pa je s težavo plačevala položnice. Steve Jobs je vmes postal milijonar, a se za težave svoje srednješolske ljubezni ni zmenil. Sodišče mu je naložilo plačilo preživnine, povrnitev neplačanega in plačevanje zdravstvenega zavarovanja do hčerinega osemnajstega leta. Precej kasneje, ko so se okoliščine precej spremenile, je Jobs vedel povedati: »Veliko takšnega sem storil, na kar nisem ponosen, na primer to, kako sem ravnal, ko je moje dekle z menoj zanosilo, ko mi je bilo triindvajset let. Nimam pa skrivnosti, ki bi jih želel skrivati.« Z nekaj obžalovanja je veliko kasneje tudi v svojem slogu razložil: »Nisem si želel biti oče in zato tudi nisem bil.«

Marsikaj novega o Jobsu je razkrila rahlo samoterapevtska knjiga Chrisann Brennan The Bite in the Apple: A Memoir of My Life with Steve Jobs, ki je izšla jeseni leta 2013. Tehnološkega guruja je njegovo prvo dekle, prijateljica in tarča njegove običajne krutosti predstavila kot idealista, ki hoče spremeniti svet, a tudi kot mladega očeta, ki je zanikal lastnega otroka. Lisino zgodbo je opisal že biograf, nekdanji izvršni urednik revije Time in predsednik upravnega odbora postaje CNN Walter Isaacson v prodajni uspešnici s preprostim naslovom Steve Jobs – biografija največjega računalniškega vizionarja, ki jo je napisal na Jobsovo povabilo, prav tako se ji ni mogel izogniti biografski film scenarista Aarona Sorkina in režiserja Trainspottinga Dannyja Boyla z Michaelom Fassbenderjem in Kate Winslet v glavnih vlogah, tokrat pa zgodbo o nepredvidljivem slavnem očetu pripoveduje njegova hčerka.

Naj mu oprostimo?

New York Times je članek o knjigi prejšnji teden naslovil z vprašanjem: V Small Fry je Steve Jobs opisan kot tepec. Hčerka mu je oprostila. Naj mu mi? V otroštvu, potem ko se je delno pobotal z njeno mamo, jo je oče obiskoval enkrat na mesec, poroča Lisa Brennan-Jobs, sčasoma, ko je hodila v šolo The Nueva School v San Mateu, se je pogostnost njegovih obiskov povečala, predstavil jo je svojim prijateljem, včasih jo je vzel na poslovna potovanja, zato avtorica v knjigi ugotavlja, da je odraščala med dvema svetovoma – z materjo sta se nenehno selili iz enega najetega stanovanja v drugega, ko je bila z očetom, je videla drugačen, bolj glamurozen svet, še zlasti ko je v gimnazijskih letih v Palo Altu po sporu z materjo nekaj let živela pri njem ali pa je bila na počitnicah z njim: »Ti dve strani sta bivali vsaka zase, ko sem bila na eni, sem pogrešala drugo,« je zapisala avtorica.

Odrinjena prvorojenka je bila med odraščanjem izpostavljena dolgemu nizu očetovih brutalnih odzivov. Ko si je v iskanju najstniške gotovosti po sprejemanju in pripadnosti domišljala, da je Jobs enega od predhodnikov maca, računalnik Lisa, poimenoval po njej, ji je oče gladko zabrusil, da nikakor ne z lakoničnim: »Ne, oprosti, punca,« in dodal razlago, da kratica pomeni Local Integrated Software Architecture. Kot se je pokazalo že iz prizora v Isaacsonovi knjigi, je bil to Jobsov nesramni domislek, saj je precej kasneje, ko jo je povabil na počitnice z njegovo takratno družino (leta 1991 se je poročil z investicijsko bančnico Laurene Powell, rodili so se jima trije otroci) in odpeljal na obisk v sredozemsko vilo prvega moža skupine U2 Bona, prišla na dan drugačna, domnevajmo prava resnica: ko je Bono ponovil Lisino vprašanje, je Jobs prizor sklenil s kratkim: »Da.« Kdo bi vedel, ali tudi ta izjava spada v niz tistega, kar je po dveletnih pogovorih z Jobsom odkril Isaacs, namreč da manični, pogosto arogantni, muhasti, zamerljivi, diktatorski, perfekcionistični tehnološki guru občasno zapade v stanje, ki so ga bolje obveščeni v podjetju Apple poimenovali Jobsovo »polje popačene stvarnosti«.

Knjiga o dekletu

Avtoričina ugotovitev, da oče pač nikakor ni bil »velikodušen z denarjem, hrano ali besedami«, vsekakor drži, dokazov za to je priskrbela za celo knjigo. Kljub temu prve ameriške odzive na knjigo govorijo o tem, da Small Fry ni maščevanje, ampak zgodba, ki govori tudi o prijetnejših plateh odnosa med hladnim očetom in pogostokrat razočarano hčerjo, predvsem pa o tem, da ta hčerka zna odpuščati. To je knjiga o njej, ne toliko o očetu, knjiga o dekletu, ki je sicer prijateljicam morala povedati: »Imam skrivnost. Moj oče je Steve Jobs,« a se je z vsem drugim morala spoprijeti sama. Da se ji je oče na smrtni postelji opravičil, da ni več časa preživel z njo, pozabljal na njene rojstne dneve in je ni poklical nazaj, ko mu je telefonirala (na podelitev harvardske diplome ni prišel z izgovorom, da ga ni povabila), je le dodaten kamenček v mozaiku, ki izrisuje nenavadno zgodbo o odraščanju.

Članek v New York Timesu ob tem namiguje še na drug podton, o katerem da misliti spominska zgodba Lise Brennan-Jobs, namreč o tem, da se je knjiga pojavila v času, ko se ameriška in mednarodna javnost vse bolj posvečata tistemu, kar imajo o mogočnežih povedati odrinjene, zatirane in zlorabljene ženske. Koliko bralcev bo po vsem tistem, ker je zapisala Lise Brennan-Jobs, pripravljenih odpustiti soustanovitelju Appla, je novo vprašanje za milijon dolarjev.