Katja P. ne ustreza, išče se Melania T.

Poročila iz obljubljene dežele, ki jih je, najprej objavljena na spletu in zdaj zbrana v knjigi z naslovom Naredite Ameriko spet obvladljivo, po odhodu na doktorski študij primerjalne književnosti v St. Louis napisala Katja Perat, se ne berejo rožnato.

V enem od njih avtorica opaža: »Vendar se je do danes, ko sem se tja priselila sama, Amerika postarala, in čeprav je prazna ideja o ameriškem snu med ljudmi, po naravi nagnjenimi k mračnemu realizmu, umirala, odkar je bila spočeta, je v zadnjih desetletjih usahnila tudi med optimisti.«

No, k temu je smiselno dodati, da se je avtorica onkraj luže naselila v času predsedniških volitev, ki so v Belo hišo poslale nekoga, čigar kredibilnost se zdi pogostokrat dvomljiva, a to precej njegovih volivcev ne more zmotiti, še več, za optimizem pri velikem delu nad stanjem stvari razočaranih volivcev je možakar z zlatimi lasmi in zlatimi nebotičniki poskrbel z obljubami o boljšem, o novih delovnih mestih, o ponovnem razcvetu svetilnika demokracije, in – kot vsak pošten populist – z zapeljivimi preprostimi odgovori na vsa njihova vprašanja.
 

Zadeve socialnega eksperimenta

Za tako pisanje se skoraj spodobijo nekatera splošna mesta, na primer primerjava slovenske z ameriško velikostjo oziroma majhnostjo, in v tem segmentu se med avtoričinim interpretiranjem pregovorne ameriške odprtosti kot posledice hipermobilnosti znajdejo tudi klici v temo iz rubrike Zgrešena srečanja v spletnem oglasniku Craigslist. 



Ne le da na popreproščen, a še zmeraj presunljivo natančen način povzemajo atmosfero marsikatere zgodbe rajnkega Raymonda Carverja in sledilcev, ampak – kot sugerira avtorica – tudi govorijo o načinu ameriške svobode, prevelike za proporce človeškega življenja, saj v njenem kontekstu »vsaka zamujena priložnost ni zgolj preložena do nadaljnjega, temveč je skoraj zagotovo izgubljena za vedno«.

V sklepu tega premisleka avtorica navrže eno od več sklepnih vprašanj – »Kako velika bi morala biti pravzaprav država, da bi bila velika ravno prav?« – ki spominjajo na tista, ki jih je v Seksu v mestu Candace Bushnell morda na bolj zajedljiv način postavljala Carrie Bradshaw. Naključje ali igra? Priznam, da se mi odgovor izmika.
 

Ne levo ne desno nič metel

Pri publicističnem vmešavanju v notranje zadeve ameriškega čutenja in čeperjenja, čustvovanja in črtenja, pri seciranju vsega tistega, kar določa zdajšnjo americano, si Katja Perat upravičenost najde v preprostem dejstvu, da jo je v Misuri prinesel študij, da jo je pravzaprav študij na ameriški univerzi na srednjem zahodu nujno uvedel v nekakšen prisilni socialni eksperiment z Ameriko: »(...) in si mislim, da če sem prišla sem zato, da pišem, to pomeni, da mora vse, kar pišem, služiti dekonstrukciji zavese.«

Trk dveh različnih kulturnih kodov, evropsko lomastenje po tistem, o čemer na drugi strani Atlantika mislijo, da imajo odlično, pragmatično urejeno, pogostokrat priskrbi veliko zabavnega in tudi avtoričina uvodna opažanja sodijo v ta kratkočasni žanr: »Ko sem svoje prve dni po prihodu po vsej soseski iskala trgovino, v kateri bi lahko kupila metlo, me je policist, ki je noč in dan parkiran pred našo lokalno postajo metroja, prijazno opozoril, da je na moji levi park, kjer metle bržkone ne bom našla, na moji desni pa geto – kjer metel ne uporabljajo.«

Očarljivo eleganten, skoraj dovtipen je v takem pripovedovanju avtoričin oklepaj, zadevajoč njeno slovenstvo oziroma vzhodnoevropejstvo: »Zato morda jaz v svoji zmedi nisem tista, ki bo v tej tragediji amaterske antropologije odigrala simptom slovenstva. Ženska, ki jo iščemo, nisem jaz. Ženska, ki jo iščemo, je Melania Trump.«
 

Lepodušništvo namesto jeze

Za bralca, ki ga politične zadeve ne razburjajo najbolj ali vsaj ne pred vsem drugim, utegne biti ugotovitev Katje Perat, da so časi, ko je bilo še etično biti apolitičen, brezpogojno mimo, več kot omembe vredna.

Argumentacija, ki jo ponudi za to svoje spoznanje, kljub mobilizatorskemu tonu učinkuje ustrezno razumno v oceni drže na videz apolitičnih protestnikov, ki so svojo žalost po izvolitvi rdečelasca za predsednika namesto z jezno ogorčenostjo utapljali v mehkem diskurzu liberalnega multikulturalizma, »podloženega s politično korektnostjo in zapovedano barvno slepoto«, v diskurzu skratka, ki ima veliko uporabnikov tudi na levičarski strani na tej strani oceana:

»Ti ljudje, ki so sami sebi odrekli pravico in dolžnost jeze, so tisti, ki bi ameriškemu političnemu diskurzu morali dodati nekaj novih pojmov in ciljev, a niso pripravljeni žrtvovati svojega lepodušništva. In ti ljudje so tudi tisti, ki s svojim početjem določen delež volilnega telesa potiskajo v desno ...«
 

V pričakovanju novih velikih zgodb

Naredite Ameriko spet obvladljivo ni knjiga za tiste, ki v slovenskem zetu na washingtonski aveniji Pennsylvania vidijo kakor koli pozitiven politični lik: kot nič hudega slutečega bralca me je vsakršno navajanje prekolužnih čudaštev in norosti po njegovi izvolitvi, ki jih je v svojih zapisih zbrala Katja Perat, spravilo k spraševanju, zakaj bi kaj takega sploh moral vedeti v najmanjših podrobnostih.

Pa si z zagovarjanjem takega načelno pišmeuhovskega mnenja ne domišljam, da sem hudo izviren, prav tako si mislim, da ne gre za lenobni zdrs v nereflektirano provincialno držo, ampak bolj za čuječnost oziroma reakcijo na velikokrat spregledano prenikavost, ki jo zna dežela svobodnih in največja izvoznica demokracije nezmotljivo zmeraj znova tako dobro inscenirati, namreč da vse kritično, kar upravičeno leti nanjo, postane kot po čudežu nesprejemljivo levičarjenje, komunajzarstvo, grožnja edini pravi ureditvi sveta.

Od tod, si mislim, tudi avtoričino opozarjanje, da ne le Združene države, ampak tudi vse bolj v desno obračajoča se Evropa, »krvavo potrebujejo alternativne velike zgodbe. In veliko narativnega dela bo potrebnega, da bo solidarnost spet postala politično neobremenjen koncept in da upati na pravičnejšo družbo ne bo slišati kot sopomenka za prisilno delo v Sibiriji.« Temu ni kaj dodati.