Kako so razmišljali faraoni

Jan Assmann

Jan Assmann, Duh starega Egipta

Duh starega Egipta

prevod Uroš Gabrijelčič, Rex

Jan Assmann je eden vodilnih egiptologov, skupaj z ženo Aleido Assmann je veliko prispeval k razumevanju zgodovine, še zlasti ker je tudi religiolog. Knjiga Duh starega Egipta s podnaslovom Zgodovina in mišljenje v času faraonov je tematsko nekaj posebnega, saj se avtor ne ukvarja toliko z običajno egipčansko zgodovino, temveč je to študija razvoja staroegipčanske misli oziroma mišljenja kot procesa, ki pripelje do misli. Avtorja ne zanima »resnična« zgodovina, pač pa misli oziroma izmišljije, s pomočjo katerih so Egipčani uredili svoje spomine in izkušnje. Zanima ga mišljenje, v prvi vrsti odnos, ki so ga imeli stari Egipčani do svoje zgodovine. Avtor je v spremni besedi za slovensko izdajo zapisal, da »zgodovina, ki jo razumemo kot splošni izraz za vse posamezne zgodovine, nima smisla. Povezovanje zgodovine s smislom je vedno dosežek posameznih kultur in v vsakem primeru zadeva lastno zgodovino. Z vidika kulturnih študij lahko zgodovina mišljenja, tako kot kultura, jezik, vera, obstaja le v množini.«

H. G. Wells

H. G. Wells, Skrivnostni otok Dr. Moreauja

Skrivnostni otok dr. Moreauja

prevod Jure Škerl, Lynx

Britanski novinar in pisatelj Herbert George Wells velja za enega od začetnikov znanstvene fantastike, kar štirikrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za literaturo. Kot prepričan socialist in pacifist je svoj futurizem razvil iz biologije, s katero se je najprej ukvarjal, predvsem z njenim etičnim delom. In ravno preplet biologije, etike in znanstvenega napredka je osnova zapleta enega njegovih najbolj znanih romanov, Skrivnostni otok dr. Moreauja, ki je izšel leta 1896, kot njegov tretji roman. Po brodolomu se Edward Prendick na tihomorskem otoku, ki mu gospoduje zloglasni in vizionarski dr. Moreau, spoprijema s temačnimi skrivnostmi in nenavadnimi bitji, navdaja ga strah za lastno življenje. Otok razkriva moralno sporno križanje človeškega in živalskega genskega materiala, ustvarjanje pametnejših človeških bitij in oživljanje izumrlih vrst. Utopični poskusi ne prinesejo pričakovanih rezultatov, pravzaprav gre po Prendickovem prihodu vse po zlu. Sledi popoln kaos, v katerem se meje med živalskimi nagoni in človeškostjo dokončno zabrišejo. To klasično delo angleške književnosti je navdihnilo več filmov, ob izidu pa so ga kritiki označili za groteskno in bogokletno.

Joanna Jolly

Joanna Jolly, Dekle iz rdeče reke

Dekle iz Rdeče reke

prevod Jure Šešet, Učila

Britanka Joanna Jolly je novinarka in pisateljica, ki je po diplomi iz angleške književnosti začela delati kot novinarka BBC. Bila je dopisnica z različnih koncev sveta – poročala je o volitvah in neodvisnosti v Vzhodnem Timorju, iz Indije in Nepala, Jeruzalema, Washingtona, Južne Afrike in Bruslja. Ker se njeno novinarsko delo pogosto osredotoča na nasilje nad ženskami in njihov boj za pravičnost, je njen prvenec Dekle iz Rdeče reke bil nekako pričakovan. V njem se loteva teme, ki jo dobro pozna, in sicer primerov pogrešanih in umorjenih staroselskih deklet. S knjigo o življenju in smrti Tine Fontaine želi spomniti, da staroselska najstnica ni bila samo številka. Tina, ki je najprej odraščala z očetom, pozneje pa živela pri prateti, je bila marljiva učenka, vendar jo je zaznamovala očetova nasilna smrt. Zbežala je od doma, ko pa so jo našli, so jo predali socialni službi, od koder je spet zbežala. Vendar to ni le knjiga o resničnem zločinu, je tudi portret staroselske skupnosti, iz katerih ženske nadpovprečno pogosto izginejo ali so umorjene. Avtorica se tudi sprašuje, kako naj se staroselske ženske, spolne delavke, vodje skupnosti in aktivisti borijo, da bi zaščitili in spremenili pogled na skupnosti, ki so porinjene na rob ameriške družbe.