Kako si povrniti ime v brezimni množici

Na prvi pogled se zdi, da Evald Flisar­ v romanu Greh, ki se hkrati­ vrača k prvencu Mrgolenje v prahu (1968), spravlja like na rob in zanje išče skrajne pozicije; ozadje obeh romanov je postavljeno v prvinski svet prekmurskih ciganov, kot jih poimenuje pripovedovalec. Junak Janek Hudorovec je zaznamovan s travmatično izkušnjo incestnega razmerja z materjo.

Mrgolenju v prahu je dve leti pozneje sledil Flisarjev dramski prvenec Kostanjeva krona (1970). Avtorica obsežnega spremnega zapisa Alenka Urh navaja, da je bil tudi dramski tekst avtorju »vsa ta leta precejšen trn v peti« ter je čakal na priložnost, da ga predela. To se je zgodilo ob ameriški izdaji avtorjevih dram leta 2006.

Tedaj je Kostanjeva krona dobila končno podobo, romaneskna predelava pa je očitno morala počakati še dobro desetletje, da se je Flisar junakovega ekstremnega duševnega razvoja, če temu lahko tako rečemo, ne nazadnje Greh niti Mrgolenje v prahu ravno zaradi te ekstremnosti nista razvojna romana, in ne glede na to, da junaka spremljamo od njegovega otroštva do zgodnje odraslosti, lotil s posebno ­konciznostjo.

Poleg zelo natančne psihologizacije likov, ki je prepletena z aluzivnimi zgodbami, razmišljanji in rezi v preteklost, romana druži »ciganski« milje. Čeprav bi se dalo reči, da je pri podajanju karakteristik pripadnikov romske skupnosti na delu določena stereo­tipizacija, je po drugi strani junak toliko zvezan z okoljem, da bi se tekstura romana razvezala, če bi ta milje odmislili. Janeku se ponudi priložnost, da zapusti svet svojega otroštva, torej svet nagonskega, v katerem erosa ni mogoče nadzorovati, in odpotuje v mesto, kjer dve leti študira pravosodje.



Prizor med profesorjem in Janekom je zagotovo eden izmed vrhuncev romana, saj nenadoma postane jasno, da se Janek nikakor ne bo predal družbenemu konformizmu. Noče, da bi ga kdorkoli dokumentiral, niti da bi ga profesor potrdil, čeprav bi izpit verjetno z lahkoto opravil. Zunanji svet to razume kot Janekovo predajo, Janek pa tovrstno obliko zavrnitve, tudi v smislu zavrnitve odtujenosti od samega sebe, ki jo proizvaja mesto, razume kot zmagoslavje.
 

Kot razlog hrepenenjske vrnitve domov navaja mater. V pismu Darji, psihologinji, ki je skušala dešifrirati njegovo razmerje s sorodnico, pravi, da zatočišče najde samo pri materi. Če je prvo polovico romana obvladovalo incestno razmerje, se izkaže, da je Janekov greh drugje – v njegovi asocialnosti. Tisto, kar ga povleče nazaj v njegovo vas, torej ostaja zamolčano in v tem je najbrž tudi lepota tega ekonomično zasnovanega romana, ki s sekvenčnimi prizori resda poustvarja dramsko strukturo, vendar hkrati tudi literarizira in zaradi junakove indiferentnosti ustvarja tesnobno, morda celo mučno ozračje.

Opisi mesečine, njene srebrnkaste sivine na začetku, na primer evocirajo ojdipovski mit (v brutalnejši verziji), hkrati pa že napovedujejo Janekovo uporništvo proti svetu. Če ne bi bilo mitološkega zaledja, izjemnih liričnih pasaž in ritmiziranega jezika, ki postavlja v prvi plan realistično pripoved in jo hkrati neposredno ruši s po­etičnimi zaznamki, bi pomislili, da Flisar poustvarja, vsaj v nekaterih momentih, Mersaultovo filozofijo (Camusov Tujec).

Če Greh poskuša povzeti tezo, je to zrenje v brezno. Ko se Janek vrne v domačo vas, je tam vse enako, spremenjen je on, zaradi česar občevanja s sorodnico ne more razumeti (in občutiti) drugače kot tolažbo. Naj je bila poprej telesna želja odraz zmedenosti, zdaj jo beremo kot odraz drgnjenja v praznino. Kar se je prej zdelo kot odtujenost svetu, se spremeni v odtujenost samemu sebi; Janek izgubi tla pod nogami in niti utopitev dekleta, ki mu je grozil z nožem in ga posilil, ga ne gane. Zanimiv je obračun s preiskovalnim sodnikom, ki naj bi mu bil enak.

Sodnik s pomočjo zasebnih pisem rekonstruira zločin, ki se ni zgodil, ali pa vsaj ne tako, kot si sodnik predstavlja, in v tem prizoru se ni mogoče znebiti občutka, da je Flisar alegorično komentiral afero z »mlado kritičarko« – z zasebnimi pismi komentirati dejanja javnega značaja je verjetno tudi zločin, predvsem pa zdrs sam po sebi. Janekova neprilagojenost nima ugodne rešitve; Flisar ne ponudi katarze – ker se liku življenje upira, ker je brezplodnost na dlani, se zdi vrnitev v zapor, iz katerega je že pobegnil, v danem hipu najpopolnejša oblika svobode.