Kaj bi bilo, če bi bilo

Zgodbe, postavljene v alternativni potek zgodovine, so še vedno zgodbe o nas, o naši zgodovini in naši sedanjosti, v kateri se je zgodilo to, kar se je pač zgodilo. Ena takih je zapisana tudi v romanu Otok, ki je še en prispevek k trenutno tako priljubljenim distopičnim zgodbam.

Kaj bi bilo, če bi bilo. Kaj bi bilo, če bi v drugi svetovni vojni zmagale sile osi? To lahko preberete v romanu Človek v visokem dvorcu ameriškega pisatelja Philipa K. Dicka iz leta 1962. Zgodba pripoveduje o vsakdanjem življenju prebivalcev zahoda Združenih držav Amerike, ki je del japonskega imperija, vzhodni del pa so »osvobodili« nacisti.

Kaj bi bilo, če bi Hitler zmagal in bi se leta 1964 pripravljalo srečanje, na katerem bi voditelja velike Nemčije za njegov petinsedemdeseti rojstni dan obiskal predsednik ZDA Joseph Patrick Kennedy? V obliki kriminalke, v kateri se pojavi tudi najbolj znan nacist slovenskega rodu Odilo Globočnik, je to zgodbo v romanu Veliki rajh 1964 popisal angleški pisatelj Robert Harris. Kaj bi bilo, če bi se po koncu druge svetovne vojne Judje po atomski katastrofi preselili na Aljasko? Tam se namreč dogaja roman Židovski policijski sindikat ameriškega pisatelja Marca Chabona. V njem mora zapiti policist Meyer Landsman v časovni stiski razrešiti skrivnostni umor šahovskega velemojstra, rabinovega sina, njegovo življenje pa postane še bolj nevzdržno, ko njegova nekdanja žena postane šefinja policijske postaje.

Kaj če bi na ameriških volitvah leta 1940 Franklina D. Roosevelta premagal letalski junak Charles Lindbergh, katerega politika temelji na različici nacizma, izveste v romanu Zarota proti Ameriki ameriškega pisatelja Philipa Rotha. Takih romanov po načelu 'kaj bi bilo, če bi bilo' je kar veliko, in zanimivo, mnogi temeljijo na velikih zgodovinskih obratih. Posledično to vodi v številne distopične zgodbe, ki so danes tako priljubljene tako na televizijskih ekranih kot na velikem platnu, naj tu omenim le Deklino zgodbo, posneto po romanu Margaret Atwood.

Kaj bi pa bilo, če leta 1989 berlinski zid ne bi padel in bi avtokratski režim vzhodnega bloka preživel? Kaj bi bilo, če bi se ta družbena ureditev še razširila v nekatere zahodne države, ki bi se tako pridružile Uniji prijateljstva, katere najvišji cilj je ohranjati mir in svobodo po navodilih Partije. Tako je tudi Švedska postala del vzhodnega bloka, ki deluje po sebi lastnih pravilih.
V romanu Otok, švedske pisateljice Åse Avdic, smo leta 2037, vse upravlja velikanski birokratski stroj po navodilih Partije, ki deluje le za srečo ljudi. Zato jih niti noče preveč obremenjevati s plehkostjo preostalega zahodnega sveta, kjer je materialnih dobrin in hrane preveč.

Glavna junakinja je Anna Francis, marljiva birokratka, ki pa je imela nekaj težav, ko je vodila humanitarno akcijo v begunskem taborišču v Kizilkumu, puščavi v Osrednji Aziji. Zaradi humanitarnega dela je postala heroina v celotni Uniji prijateljstva, vendar javnost nikoli ni izvedela za nekaj umazanih podrobnosti, zato dobi priložnost, da se rehabilitira. K temu jo nagovarja celo sam Predsednik.

Na samotnem otoku bo opazovala skupino kandidatov, ki se potegujejo za mesto v obveščevalni službi. Že prvi večer bi morala uprizoriti svojo smrt in potem spremljati, kako se bodo kandidati odzvali na nepričakovano smrt in spoznanje, da je med njimi morilec. Pomembno naj bi bilo, kdo bo prevzel nadzor in kdo bo klonil pod pritiskom. Toda psihološki preizkus se hitro sprevrže v smrtno nevarno dogodivščino zanjo in za testirance. Zgodbo bralec sestavlja iz drobcev zaslišanja agentov obveščevalne službe, hkrati pa dojema sivino strahu in negotovosti režima ene same Resnice.

Otok je prvenec priljubljene švedske televizijske voditeljice in novinarke Åse Avdic, ki ima po vsej verjetnosti družinske korenine na Balkanu. Poleg priimka lahko to sklepamo tudi po tem, da je dedek glavne junakinje zapustil Švedsko in se vrnil na varno v Bosno, tik preden je državo »osvobodila« Unija prijateljstva in jo priključila »zvezi miroljubnih narodov«.
Napeto branje med kriminalko in političnim trilerjem, kjer, kot že veste, nič ni tako, kot je videti najprej.