Jennifer Clement: Pen kot boj proti vsem vrstam sovraštva

Delo predsednice mednarodnega Pena je zelo zahtevno, zato sem trenutno predvsem to, za pisanje mi ne ostane veliko časa. Svojo zadnjo knjigo Gun Love, ki je pravkar izšla, sem večinoma napisala, še preden sem postala predsednica Pena. Kršitev svobode govora ter preganjanja pisateljev in drugih ljudi peresa je po svetu toliko, da mi lahko verjamete, da sem polno zaposlena s tem.

S katerimi zadevami ste se ­zadnje čase največ ukvarjali?

Ker sem prva ženska na čelu mednarodnega Pena v njegovi skoraj stoletni zgodovini, se vsekakor počutim poklicano usmeriti njegovo delovanje v boj za pravice žensk in spolno enakopravnost. Pripravili smo ženski manifest mednarodnega Pena ter ga predstavili v Združenih narodih, kjer ga bodo tudi sprejeli, sprejela ga bo tudi Mednarodna zveza založnikov in nekatere druge organizacije. Spremenili smo tudi statut mednarodnega Pena. Ta dokument je bil napisan in sprejet v povsem drugem času, leta 1921. V njem piše, da se člani in članice Pena borijo proti razrednemu, nacionalnemu in rasnemu sovraštvu, manjka pa omemba spolne enakopravnosti. Statut smo popravili tako, da je med cilji Pena tudi boj proti vsem vrstam sovraštva, uvedli smo tudi koncept enakosti, ki do zdaj ni bil vključen v statut.

Katere države imajo trenutno največ težav s svobodo govora?

Ne morem našteti vsega, lahko pa omenim nekaj primerov. Predvčerajšnjim je minilo šest mesecev od umora malteške novinarke in aktivistke proti korupciji Daphne Caruana Galizia, ki je med drugim sodelovala pri razkritju panamskih dokumentov. Zadnje tedne smo pošiljali izjave na sodišča in v medije, saj primer še ni rešen. Stanje na Malti, kar zadeva korupcijo in kršitve človekovih pravic, na splošno zbuja skrb. Prav tako v Turčiji, s katero se mednarodni Pen veliko ukvarja. Pred dobrim letom smo protestirali pred zaporom, kjer so zaprti nekateri turški novinarji in pisatelji, ter se pogovarjali s predstavniki oblasti. Akcija je bila odmevna.

Ena od tovrstno najbolj spornih držav je Mehika. Se zadeve premikajo na bolje?

Ne bi rekla. V zadnjem desetletju je bilo v Mehiki ubitih približno 100 novinarjev in pisateljev, vendar nihče zaradi teh zločinov ni bil obsojen. Sama sem bila tri leta predsednica mehiškega Pena. Ena od stvari, ki smo jih takrat dosegli,­ je bila sprememba zakona – uboj novinarja so zaradi našega pritiska iz kriminalnega­ dejanja na ravni zvezne države prekvalificirali v kriminalno dejanje na ravni federacije. Ta sprememba ima simboličen pomen, ni pa še dala praktičnih rezultatov.

Knjiga Molitve za ugrabljene, ki je bila pravkar prevedena v slovenščino, govori o še enem mehiškem problemu, ugrabitvah deklic, ki jih prodajajo kot spolne sužnje mafijskim lordom. Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste napisali knjigo s tako temno, tragično vsebino?

Najprej nisem vedela, o čem bi pisala, vedela sem samo, da bi rada opozorila na nasilje, ki ga doživljajo ženske. Ko govorimo o prekupčevalcih z mamili, vedno govorimo o moških, nikoli o ženskah. Zato sem se pogovarjala z ženami prekupčevalcev, poskusila sem ugotoviti, kakšna je njihova plat zgodbe. To sem počela dve leti, potem je zadeva postala prenevarna, zato sem morala odnehati. Po naključju sem srečala žensko, ki je prišla iz zvezne države Guerrero, z območja, kjer gojijo mak in ki so ga popolnoma razdejali mamilarski karteli. Povedala mi je, da tam ljudje kopljejo luknje v zemljo in skrivajo vanje deklice, ko slišijo, da se približujejo ljudje na motorjih ali v tovornjakih, oboroženi predstavniki mafije. Zgodba me je tako pretresla, da štiri noči nisem mogla spati, in takrat sem vedela, da moram napisati knjigo o tem. Veliko časa sem preživela tudi v zaporu, kjer sem se pogovarjala z zapornicami, kar je navdihnilo tretji del knjige. Zdaj zapornice zelo rade berejo moj roman, med njimi sem zelo priljubljena.

Se mehiška javnost ni zavedala problema ugrabljenih deklic?

Ne. Nihče ni govoril o tem, tega ni bilo v medijih.

So se po izidu knjige razmere spremenile?

Ja, a na žalost ne na boljše. Gorata območja Guerrera so zelo nevarna, ena najnevarnejših na planetu. Sama sem nekoč tam raziskovala, zdaj si tja ne bi več upala iti. Ljudje so večinoma zbežali, tam se mafijske tolpe pobijajo samo še med seboj.

Kako je v Ciudadu de Méxicu, kjer živite?

To je urbana džungla z nevarnostmi, ki so prisotne v vseh velikih mestih. Določeni predeli so varni, določeni ne. Če mesto poznaš, je življenje v njem varno.

Se imate za Mehičanko ali ­Američanko?

S starši sem se preselila v Mehiko,­ ko sem bila stara šest mesecev. Z izjemo študija v ZDA sem vedno živela v Mehiki. Moji starši so Američani, moj materni jezik je angleščina, a se imam za ­Mehičanko.

V katerem jeziku ste napisali Molitve za ugrabljene?

V angleščini, a intenzivno sodelujem pri prevodu v španščino.

Naslednja knjiga, ki ste jo napisali, govori o ameriškem nasilju z orožjem, kar je problem, ki povezuje ZDA in Mehiko.

Ko bodo slovenski bralci brali moj roman Molitve za ugrabljene, bodo prišli do dela, ki se dogaja v heroinskem mestu, tam, kjer so laboratoriji za pridelavo heroina. Tam bodo naleteli na ameriško dekle. Gun Love je njena zgodba, je zgodba o ameriški obsedenosti z orožjem in nasilju, ki izvira iz tega, pa tudi o tem, kako orožje­ pride v Mehiko iz ZDA. Vsi govorijo o trgovini z drogami in ljudmi, nihče pa ne govori o trgovini z orožjem. To je velik posel, s katerim služijo mnogi.

V slovenščino imamo prevedeni dve vaši knjigi, ki sta precej različni. Prva je roman, ki se loteva družbenega problema, druga pa memoar.

Pišem o stvareh, ki se me dotaknejo, ki me ganejo. Vdovo Basquiat sem napisala iz ljubezni do Suzanne Mallouk, napisala sem tudi precej pesmi, ki so ji posvečene. Vdovo Basquiat sem napisala, ko se je zadeva dogajala, v osemdesetih, ko sem študirala v New Yorku. Med pisanjem knjige Basquiat še ni bil zelo znan, mnogi so se spraševali, zakaj pišem o njem. Zdaj je knjiga prevedena v številne jezike, slovenski prevod je bil med prvimi, za kar ima zasluge Tomaž Šalamun. Z njim sva bila dolgo prijatelja, vsaj trikrat je bil z mano v Mehiki.

Kako danes razmišljate o teh ljudeh, ki so pozneje zasloveli?

Ko se je zadeva dogajala, nihče ni bil slaven, razen Andyja Warhola, ki se je že rodil slaven. Madonna, Suzanne in jaz smo bile natakarice, Keith Haring se je vozil naokrog s kolesom. Vsi smo bili mladi, prišli smo iz različnih okolij, razen Jean-Michela, on je bil iz Brooklyna, vsi smo bili nekakšni ubežniki, imeli smo težave, res ni bilo nič glamuroznega v našem življenju. New York je bil takrat umazen, reven in nevaren. Običajno sem imela denar skrit pod obleko na različnih koncih, da mi, ko bi me okradli, kar so me vedno, ne bi vzeli vsega denarja. Precej nenavadno je bilo, da smo se odločili oditi tja. Po kampanji Big Apple je New York povsem drugačen.