Je mogoče preživeti kot pisatelj?

Britanska družba za kolektivno upravljanje avtorskih pravic ALCS je z anketo iskala odgovor na vprašanje, koliko zaslužijo otoški pisatelji. Pokazalo se je, da ­čedalje manj: v zadnjih petih letih so zaslužki zdrsnili za 15 odstotkov, od prve tovrstne ankete leta 2005 ob upoštevanju inflacije kar za 42 odstotkov. Slovenski pisatelji so žal v istem čolnu.

Študija ALCS (Licensing and Collecting Society), ki so jo objavili konec prejšnjega meseca, je v pisateljskih in založniških krogih povzročila veliko razburjenja. Nekateri so pohiteli s komentarji, da so bile uporabljene anketne metode vprašljive, marsikaj pikrega so dodali založniški krogi.

Create, raziskovalni oddelek Univerze v Glasgowu, ki je za ALCS opravil raziskavo, je s prostovoljno anketo zajel več kot 5500 pisateljev z različnih žanrskih področij. Projekt naj bi pomagal naslikati zdajšnje stanje. V anketi so sodelovali tako profesionalni avtorji kot tisti, ki si za pisanje vzamejo le del delovnega časa.

Med odmevnimi glavnimi ugotovitvami je številka: povprečni prihodki poklicnega pisatelja (avtorja, ki več kot polovico delovnega časa namenja pisanju) na leto so se ustavili pri 10.500 britanskih funtih, okrog 11.777 evrih, kar je precej pod »družbeno sprejemljivim standardom«.

Leta 2013 je bila številka 11.000 funtov, leta 2005 pa 12.500. Če hoče prestopiti prag minimalnega zaslužka pri 17.900 funtih ter si zagotoviti vsaj dostojno življenje, mora večina pisateljev početi še kaj drugega. Med najpogostejšimi izbirami so poučevanje, urednikovanje, predavateljstvo in pisanje publicističnih besedil.


 

​Pisateljice zaslužijo četrtino manj od pisateljev

Tudi druge ugotovitve raziskave za avtorje niso razveseljujoče: povečuje se razlika med spoloma, pisateljice zaslužijo četrtino manj od pisateljev. Ta številka je padla; leta 2005 so v povprečju zaslužile 78 odstotkov honorarjev moških kolegov.

Le od pisanja na Otoku živi vsega 13,7 odstotka pisateljev, pred trinajstimi leti je bilo takih 40 odstotkov. Novinarka revije Bookseller Katherine Cowdrey je opozorila, da je trenutno minimalno urno plačilo za starejše od 25 let v Veliki Britaniji 7,83 funta, profesionalni pisatelj pa ob 35-urnem delavniku v povprečju zasluži manj od tega, 5,73 funta.

Medtem ko zaslužki pisateljev padajo, so zapisali avtorji raziskave, kreativne industrije, katerih vrednost je ocenjena na 92 milijard funtov, v Združenem kraljestvu zaznavajo še enkrat višjo rast kot preostalo otoško gospodarstvo, »kar neizogibno postavlja vprašanje o tem, ali je njihov prispevek ustrezno ovrednoten«.
 

»Založniki avtorje cenijo!«

Dodatne govorice sproža svež podatek britanske Zveze založnikov, da so lani britanske založbe zaslužile rekordno veliko, skupna prodaja je bila višja za 5 odstotkov (slabše se je godilo šolskim učbenikom in e-knjigam, pri prvih so zaznali 12, pri drugih 9 odstotkov slabšo prodajo kot leto prej).

Podatki so sprožili javno debato o tem, ali so založniki, ki z vsako knjigo finančno tvegajo, dolžni poskrbeti za preživetje avtorjev. »Založniki neznansko cenijo avtorje,« je za revijo Bookseller povedal predsednik Zveze založnikov Stephen Lotinga, »njihov celotni posel sloni na podpori avtorjem.«

Dodal je, da podatki kažejo naklonjenost družbe knjigam, vendar so take ankete nezanesljive, češ da se večini založnikov predstavljene številke zdijo nenavadne, ker ne kažejo vložka, ki ga namenjajo za kreativnost, za avtorje. »Za konstruktivno razpravo o tej zadevi potrebujemo trdnejše podatke. V pogovore o širših vidikih raziskave bi morali biti vpleteni vsi, tako ALCS in Avtorska družba kot založniki.«
 

​Degradacija standardov

Predsednik Avtorske družbe Philip Pullman je dejal, da ga številke v raziskavi ne presenečajo, »čeprav so šokantne«, padajoči zaslužki pisateljev v času, ko se dobiček založnikov povečuje, namreč govorijo sami zase. »Vse nas prizadeva splošna degradacija standardov in to, da je sprejemljivo izkoriščati ljudi, ki nimajo socialne moči. Vsem je vseeno in nihče ne ukrepa. Tehnologije, ki omogočajo nepredstavljivo bogatenje na spletu, so prišle v času, ko je zavladalo prepričanje, da je pohlep dober. Nikomur ni več nerodno.«

Tudi Nicoli Solomon, direktorici Avtorske družbe, se zdi upad pisateljskih zaslužkov skrb zbujajoč. Dodala je, da utegnejo čedalje slabše razmere odvrniti nove pisatelje. Da bi se položaj pisateljev izboljšal, je predlagala zakonske spremembe, reformo, ki bi priskrbela bolj poštene pogoje za sklepanje avtorskih pogodb in pravičnejši delež založniških zaslužkov, ki bi bil namenjen pisateljem.
 

Pomoč parlamenta

»Če avtorji ne bodo več mogli preživeti z lastnim delom, bo vir novega pisanja usahnil. To bo vodilo k manj branja, kar bo ogrozilo naše založniške in kreativne industrije, ki so vodilne na svetu. Tako se bo še stopnjevalo povsod omenjeno pomanjkanje raznolikosti knjižne ponudbe in potegnilo založništvo v začarani krog, v katerem bo še težje pritegniti bralce.«

Richard Combes, vodja oddelka za avtorske pravice v ALCS, je povedal, da bodo raziskavo z vsemi pripadajočimi podatki objavili jeseni, takrat bo začela delovati tudi parlamentarna komisija, sestavljena iz članov vseh političnih strank, ki bo ob sodelovanju pisateljev, njihovih združenj, literarnih zastopnikov in založnikov ter ob kvantitativnih podatkih poskušala ugotoviti, kako skrb zbujajočemu trendu so priča in kako ga razumeti.