Ivo Svetina: »Ko politika ne opravlja svoje vloge, mora to početi umetnost«

Ko politika ne opravlja svoje vloge, mora to početi umetnost, je načelo svobodne aktivistične skupine Center za politično lepoto. In ker letošnji Slovenski dnevi knjige potekajo v predvolilnem času, v tem brezidejnem, puhlem karnevalu, sejmu ničevosti, se ne bom ukvarjal s politiko niti s t.i. kulturno politiko, ampak predvsem z umetnostjo.

S tisto umetnostjo, ko mora prevzeti naloge, ki jih politika ni sposobna (več) opravljati. Kajti umetnost je drugo ime za svobodo, svobodo posameznika in občestva, medtem ko je politika, pa naj bo še tako demokratična, vedno senca suženjstva, odtis okovov. Umetnost je hkrati tudi edina najbolj avtentična vsebina človeškega rodu na potovanju iz Altamire do Marsa.

Predvsem imam v mislih besedno umetnost, ki je naša mati in hkrati hči. Živi v knjigi, ki je živ organizem, zato je prav, da je bila pred osemnajstimi leti ustanovljena Rastoča knjiga, »skrinja narodne zaveze«, kot jo je poimenoval Tone Pavček, in da Bralna značka, ki sta jo leta 1960 ustanovila pisatelj Leopold Suhadolčan in profesor Stanko Kotnik, opravlja nepredstavljivo in nenadomestljivo vlogo, ki mlade in najmlajše ne uči le brati, ampak jih uči življenja s knjigo.

S 140.000 člani in 7.000 mentorji je izjemna duhovna sila, ki nam je lahko samo v čast in slavo. Žal se ob teh in podobnih prizadevanjih plemenitih posameznikov, ki znajo pridobiti in prepričati množice, ne zavedamo, da bi bili brez njih, brez varuhov knjige, revni, mnogo revnejši kot tisti, ki žive na pragu ali pod pragom revščine.

Letos se bomo konec leta spomnili stote obletnice smrti Ivana Cankarja, ki je izrisal naš psihološki portret za vse večne čase. Lahko smo mu samo hvaležni, da je našo človeško in narodovo podobo naslikal tako grdo, spačeno, groteskno; brez usmiljenja je zapisal najbolj strašne sodbe o naši hlapčevski naravi, o našem filistrstvu, o klečeplazenju, zavezovanju čevljev gospodarjem in poljubljanju noge grešni lepoti.

Smo se v zadnjem stoletju kaj spremenili? Nam je uspelo preoblikovati naš narodni značaj, kot si je leta 1941 zamislil Edvard Kocbek? Smo s samostojno državo, poleg tega, da so se nam uresničile tisočletne sanj, dosegli še kaj drugega? Samo nečednost na nečednost smo kopičili in seštevali njihovo tržno ceno. Naši današnji patologiji se reče apatija, a hkrati smo tudi neprestano pripravljeni na boj, na kulturni boj, na bratomorni boj.

A mi, ki pišemo knjige, vemo, da smo se posvetili poklicu, ki ne daje dosti zadovoljstva, kaj šele obilnih sadov. Takole je Cankar pisal svoji Anici Lušinovi leta 1902: »V Ljubljano pridem najbrž julija meseca in želel bi resnično, da bi se kje srečala. Lepega ti ne bom imel ničesar povedati. To pač veš, da so literatje najbolj nesrečni in pomilovanja vredni ljudje; zdi se mi, kakor da bi ne živel, temveč da bi stal kje ob strani in gledal z zavistjo, kako žive drugi: gledam in notiram, te notice pa se imenujejo novele, drame itd. Jaz pa bi rajši živel in pustil to notranje pri miru - utrudi se človek in neka vrsta zavisti ga napravi bolnega in starega; sam sebi je breme ... Schluss!!!«

In na nekem drugem mestu: »Ne, to res ni življenje, to je polusmrt. Človek ni več človek, temveč kos popisanega papirja. Rad bi v življenje, a ne zna več živeti. Sredi življenja stoji, kakor okoren kmet v salonu, ki gleda, da izgine čimprej. (...) Kaj imam jaz od tega, če življenje rišem, namesto da bi ga užival? ... Jaz sem obsojen, da jabolko rišem, namesto da bi ga lepo pojedel, dasi umiram od lakote.«

In kaj je potem tako junaškega, časti in slave vrednega v tem početju, ki ni življenje, ampak le »polusmrt«? To, odgovarjam in upam, da nisem pri tem osamljen, da je pisanje vendarle življenje, veliko več vredno od tistega, ki čaka pod drevesom, da mu bo padlo jabolko v roke. Pisanje je osebno in kolektivno ohranjanje identitete, védenja o tem, kdo sem, kdo smo.

Edina nagrada za nas, ki svoje življenje darujemo pisanju, je bralec, ki ga posrka naša knjiga, da pozabi, kdo je in kje je, a ko odloži knjigo, se mu svet razpre kot cvet in v njegovi notranjosti ugleda samega sebe, pozlačenega kot neutrudno nabiralko peloda.

Ivo Svetina
Predsednik DSP