Intelektualka in pogum

Pri založbi Harper Collins je izšla nova biografija o eni največjih, a danes že malce pozabljeni intelektualki, Susan Sontag. Veljala je za ikono inteligence, govorili so, da je najpametnejša ženska v Ameriki.

Pisala je o fenomenih pop kulture, o fotografiji, vojni in bolezni. Ves čas so jo fotografirali, bila je celo na znamenitem oglasu za vodko​ Absolut. Že pri tridesetih je zbolela za rakom, se pozdravila in nato leta 2004 umrla zaradi levkemije. Sontagova je napisala dela Proti interpretaciji, Slogi radikalne volje, O fotografiji, Bolezen kot metafora, V znamenju Saturna, Aids in njegove metafore. Fotografija je bila njen najljubši predmet analize.

Avtor biografije Benjamin Moser piše o njeni mladosti, ki je bila težavna, saj je živela z materjo, ki je bila alkoholičarka. Bila je inteligenten otrok, zelo stroga do sebe in je ves čas samo brala. Čeprav je bila poročena in je imela ljubimce, je živela predvsem z ženskami. V ljubezenskih odnosih je bila zelo težavna, piše avtor knjige: če je bila ona tista, ki je ljubila bolj, se je hitro spremenila v mazohistko, če je bila tista, ki ljubi manj, je takoj postala kruta sadistka. Oboževala je umetnost in umetnice. Nekoč je zapisala, da je umetnost veličastna igra, v kateri se človeška volja igra sama s sabo.
 

Skrivno življenje

Bolj ko Moser vrta po njenem življenju, na več neprijetnih tem naleti, od njenega neznosnega narcisizma, pomanjkanja smisla za humor, do tega, kako zelo je izkoriščala ljudi, ki so jo imeli radi. Zelo se je razjezila, kadar zajetni čeki, ki ji jih je pošiljala Jackie Onassis, niso prispeli pravočasno. Njena partnerica, fotografinja Annie Liebovitz, s katero sta živeli skupaj petnajst let, ji je plačevala najboljše hotele, letalske karte v prvem razredu in limuzine ter najboljšega kuharja, ki je prihajal na dom. V času skupnega življenja je zanjo zapravila več kot šest milijonov evrov.



A to so intimna razkritja, dejstvo je, da je bila angažirana intelektualka, kakršnih danes ni več veliko. Med vojno na Balkanu je odšla v Sarajevo, vedno je bila kritična do ZDA, njene eseje in pozive so objavljali vsi največji časopisi na svetu. Po 11. septembru je kritično govorila o ameriški zunanji politiki, kar so mnogi dojeli kot izdajstvo. »Žalujmo skupaj, a ne bodimo tudi skupaj neumni!« je dejala.

Ni bila le intelektualka, ampak je ljudi učila tudi o pogumu.