Hitchcockova velika filmska šala

Mineva šestdeset let, odkar je v ameriške kinodvorane prišel Psiho Alfreda Hitchcocka, film, zaradi katerega smo se še desetletja bali zagrniti kopalniško zaveso. Čeprav velike produkcijske hiše zgodbi o Normanu Batesu niso bile naklonjene, Psiho danes velja za filmsko mojstrovino in enega najbolj prepoznavnih filmov kultnega mojstra suspenza.

Pisalo se je leto 1957. Ameriške časnike so preplavile novice o morilcu iz Wisconsina Edu Geinu, ki je iz kože svojih žrtev izdeloval oblačila in senčnike za luči. Polpismeni morilec je navdihnil britanskega režiserja, ki je po dveh neuresničenih filmskih projektih, Flamingo Feather in No Bail for the Judge, iskal nove izzive. Kot pravi hollywoodska legenda, je Hitchcocku roman Psiho, napisal ga je Robert Bloch dve leti po Geinovi aretaciji, v roke porinila njegova asistentka.

Takoj je bil navdušen. Plačal je avtorske pravice, asistentki pa ukazal, naj pokupi vse izvode knjige, da se ne bi razvedelo, kako se zgodba konča. Kljub ugledu, ki ga je takrat že užival v filmskem svetu, pa je režiser vedel, da ne bo tako lahko prepričati studiev. Njegova slutnja se je izkazala za pravilno, film je moral financirati kar sam.

Nož na platnu

Hitchcock se je odločil nekoliko spremeniti zgodbo romana in se je v prvem delu filma namesto na morilca osredotočil na tajnico Marion Crane (Janet Leigh), ki je delodajalcu ukradla večjo vsoto denarja, med begom pa našla zatočišče v obskurnem motelu Bates. Potem ko jo Bates (Anthony Perkins) umori, postane glavni junak v filmu on.Mnogi so se spraševali, zakaj se je britanski režiser, ki je zaslovel z elegantnimi, napetimi celovečerci, kot so Vrtoglavica, Dvoriščno okno, Sever-severozahod, v katerih so igrale največje zvezde Hollywooda, odločil posneti film z vsebino, ki je veljala za šund.



Filmarji v dokumentarcu 78/52 povejo, da je bil to Hitchcockov način, da reče »odj***« vsem producentom, produkcijskim hišam in pričakovanjem, ki jih je do njega gojila filmska industrija, hkrati pa naj bi se hotel maščevati francoskemu režiserju Henri-Georgesu Clouzotu za mojstrski triler Les Diaboliques (1955), zaradi katerega si je prislužil naziv francoski Hitchcock. »Film sem si zamislil kot veliko šalo. Ogorčen sem bil, ko sem zvedel, da so ga nekateri jemali zelo resno,« je Britanec povedal za BBC štiri leta po premieri.



V pogovoru s francoskim filmarjem Françoisom Truffautom pa je dejal, da je bil Psiho eksperiment v filmski umetnosti. »Na igralce sem hotel zaigrati, kot bi igral na orgle.« Njegove besede potrjuje spreten oglaševalski pristop, ki je spremljal premiero. Med drugim gledalcem ni bilo dovoljeno vstopiti v kinodvorano, potem ko se je film že začel, da ne bi pokvarili napetosti, pa so se morali zavezati, da ne bodo razkrili konca.

Truplo v omari

Hitchcock je zahteval disciplino tudi od članov filmske ekipe, ki so mu morali obljubiti, da svojcem ne bodo pripovedovali o poteku snemanja, igralki Janet Leigh pa je filmski rekvizit trupla pogosto podtaknil v garderobno omaro. Da je snemanje umora jemal zelo resno, je pokazal tudi s tem, da je na prizorišče prišel oblečen v črno obleko s črno kravato. Večkrat je povedal, da bistvo filma ni v dialogih, ampak v načinu, kako so posneti. »To je film za cineaste.«



Film so začeli snemati leta 1959 v orjaškem kompleksu studia Universal v Los Angelesu, kjer so zgradili motel in morilčevo hišo na vrhu hriba. Nedvomno ključni prizor, 45 sekund dolg prizor umora pod prho, so snemali teden dni, kar je skoraj nepredstavljivo za današnje čase, ko so snemalne ekipe pod nenehnim časovnim pritiskom. Čeprav slovi kot eden najbolj nazornih umorov na filmskem platnu, se nož tako rekoč nikoli ne dotakne dekletovega golega telesa. Tako je Hitchcocku uspelo preslepiti strog odbor cenzorjev, ki so skrbeli za moralo v filmih.



Umor Marion Crane je porušil vse tabuje in razburil ameriško javnost. Kot razkriva dokumentarni film 78/52, v katerem cela vrsta sodobnih filmarjev do potankosti analizira slavni prizor, je Hitchcock ustvaril prvi sodobni filmski umor, s katerim je gledalcem omogočil, da se vživijo v nasilje nad ženskim telesom. Od takrat Hollywood ni bil več isti, filmski umor je postal nekaj vsakdanjega.

Montaža – Hitchcock se je zgledoval pri velikanih sovjetskega nemega filma, kot so Sergej Eisenstein, Vsevolod Pudovkin in Dziga Vertov – je bila revolucionarna, s hitrimi rezi in povsem bližnjimi posnetki mu je na platno uspelo prenesti vso surovost zločina. Gledalec se po njegovi zaslugi vživi v vlogo morilca, hkrati pa se znajde v brezizhodnem položaju žrtve, medtem ko jo v kopalnici prebada ostro rezilo. Učinek na publiko je bil več kot očiten, na premierah so ljudje kričali.
 

Navdih za nove generacije filmarjev

Psiho je bil velikanska uspešnica. Po začetnem vložku nekaj manj kot milijon dolarjev je samo Hitchcock zaslužil najmanj 15 milijonov dolarjev. Kritiki so hvalili tako njegovo režijo kot igralca Janet Leigh in Anthonyja Perkinsa, ki sta zaigrala Marion Crane in Normana Batesa. Čeprav so odtlej oba povezovali samo s to vlogo, nista nikdar obžalovala sodelovanja s Hitchcockom. Psiho je navdihnil tudi novo generacijo filmarjev.



Italijanska režiserja Mario Bava in Dario Argento sta umore začela snemati kot visoko umetnost, kot nekaj katarzičnega in sublimnega. Po Psihu je nastal nov žanr t. i. slasher filmov, kot so Teksaški pokol z motorko, Noč čarovnic, Petek 13, posneli so tudi nadaljevanja Psiho 2, Psiho 3, Psiho 4: Začetek in rimejk v barvah, ki ga je leta 1998 posnel ameriški režiser Gus Van Sant.