Gorniška literatura slovenskih avtorjev je bogato založena, tudi prevodi tujih založb v ničemer ne zaostajajo. Je pa le malo knjig, najbrž bi jih lahko našteli na prste ene roke (če sploh), ki se v celoti posvečajo ženskemu osvajanju najvišjih vrhov. Zdaj imamo na knjižnih policah končno slovenski prevod enega prelomnih knjižnih del, ki kompleksno obravnavajo problematiko ženskega osvajanja najvišjih gora.

Češka pisateljica Dina Štěrbová, sicer tudi sama uspešna himalajka, je pred leti začutila, da si pionirke alpinizma zaslužijo knjigo, ki bo posvečena zgolj njim. Štirinajst let je tako zbirala pisno in slikovno gradivo o ženskah, ki so prve osvojile osem tisoč in več metrov visoke očake. Knjiga Prve ženske na osemtisočakih: Hrepenenja in usode je zdaj pri založbi Didakta izšla tudi v slovenskem jeziku, s spremno besedo alpinista Vikija Grošlja in opombami Toneta Škarje.

Ponos, ki potrebuje knjigo

Delo v resnici predstavlja prvo kompleksno obravnavo ženske alpinistične zgodovine in prav tako tudi aktualne problematike. Štěrbová na začetku opisuje, da se ji je pod vznožjem Kangčendzenge, tako zelo zloglasne do alpinistik, pred očmi prikazalo preprosto dejstvo.

O večini mejnikov ženskega osvajanja najvišjih vrhov je izvedela bodisi iz časopisov bodisi celo neposredno v gorah in s tem je pravzaprav živa priča tem dogodkom. In čeprav se sama nima za zagrizeno feministko, je začutila nepričakovan ponos na lastno generacijo in se hkrati zavedela, kako nujno je, da to žensko odisejado nekdo zapiše, s tem pa postavi vsem udeleženkam, živim in mrtvim, trajen spomenik.

Avtorica na dobrih 400 straneh, v trdi vezavi in lepo opremljenih tudi s fotografijami, pojasnjuje, zakaj so ženske alpinistike v primerjavi z moškimi potrebovale tako dolgo časa, da so osvojile vseh 14 najvišjih gora na planetu. Medtem ko so alpinisti prve vzpone na vrhove himalajske krone zaključili v 60. letih 20. stoletja, so na primer Japonke kot prve na vrhu Manasluja stale šele leta 1974, zadnja pa je »padla« Kangčendzenga leta 1998. Zakaj?

Veliko je k začetnemu zamiku, kakor piše Štěrbová, pripomogla tragedija na gori Čo Oju, v kateri sta umrli Claude Kogan in Claudine van der Straten. Dolgo časa je nato veljalo, da ženske pač niso rojene za velike nadmorske višine. A so skozi desetletja z neverjetno Wando Rutkiewicz na čelu v mukah in korak za korakom dokazovale nasprotno.

Izpolnjevanje sanj

Dina Štěrbová, ki je leta 1984 z Vero Komarkovo kot prva stala na šesti najvišji gori sveta (Čo Oju), se v knjigi ne izogiba političnim, verskim in geografskim vprašanjem, ki so vsako po svoje (žal) precej oblikovala ženski himalajizem. Prav sama je kot državljanka (nekdanjega) vzhodnega bloka namreč prelila precej več potu kot katera izmed njenih »zahodnih« kolegic, da se ji je uspelo udeležiti določene odprave.

Za slovenske bralce bo knjiga nedvomno še bolj privlačna (tudi) zato, ker v njej pomembni vlogi igrata Marija Frantar - Mariča in Marija Štremfelj. Frantarjevi, ki sicer krasi naslovnico slovenske izdaje knjižnega dela, je leta 1990 uspel izjemen podvig – kot prva ženska je preplezala najvišjo steno sveta, zloglasno Rupalsko steno na gori Nanga Parbat, hkrati je vrh osvojila kot prva Slovenka. Žal je ena najboljših ne le jugoslovanskih, temveč tudi svetovnih alpinistk le leto kasneje preminila na Kangčendzengi.

Marija Štremfelj pa je še zmeraj edina Slovenka, ki ji je uspelo osvojiti Everest; Štěrbová v knjigi sicer ne pozabi niti na njen vzpon na Broad Peak leta 1986. Štremfljeva je v popotnico knjigi povedala: »Alpinizem v Himalaji je ena od najžlahtnejših oblik plezanja, ki zahteva od človeka poleg drugih veščin tudi psihične sposobnosti, kot so vztrajnost, vzdržljivost, pogum in empatijo. Ženske, uspešne v Himalaji, so pisale zgodbe svojih vzponov z zamikom, a z močnim pečatom ženskosti.«



Zgodbe alpinističnih pionirk so lahko berljive, četudi svet višin, ki so namenjene potniškim letalom in precej manj človeškemu bitju, bralca samega morda ne privlači v takšni meri, da bi si nataknil gojzarje in jo mahnil na vršace.

Sapo pa vsakemu jemljejo življenjske usode pogumnih žensk, veliko med njimi je bilo mamic, ki brez Himalaje niso mogle živeti in so nemalokrat v njej našle tudi precej prezgodnji grob. Štěrbová tako ponudi štirinajst vrhov in najmanj enkrat toliko različnih žensk ter njihovih zgodb, ki pa so si bile v svojem bistvu precej podobne.

Kot so namreč zapisali pri Didakti ob izdaji knjige: izpolnjevanje sanj o osemtisočakih je zahtevalo ne le ogromno energije, alpinističnih veščin, neomajnosti, poguma in garanja, ampak pogosto tudi kljubovanje neverjetnim duševnim prikrajšanostim ter neuresničenim željam in hrepenenju.