Gabriele Münter in Vasilij Kandinski - Slikarska strast med umetniško revolucijo

Pri založbi Učila je v prevodu Neže Kralj izšla knjiga Slikarka o življenju, ljubezni in umetnosti nemške slikarke in grafičarke­ ­Gabriele Münter, življenjske in umetniške sopotnice ruskega ­slikarja Vasilija Kandinskega.

Slikarka je prvenec ameriške pisateljice Mary Basson, ki je docentka v muzeju Milwaukee Art Museum, v katerem je največja zbirka slik Gabriele Münter v Severni Ameriki. Delo je kompetentno in kompaktno, saj je dobra poznavalka živ­ljenja in dela Gabriele Münter in seveda Vasilija Kandinskega.
 

Slikarska šola za dame

Mary Basson
Slikarka
prevod Neža Kralj
Učila

Gabriele Münter se je pred nekaj več kot 120 leti tudi uradno začela izobraževati v slikarstvu, ko se je leta 1897 v Düsseldorfu kot otrok iz višjega meščanskega raz­reda vpisala v Slikarsko šolo za dame. Tam je bilo pričakovano, da se bo ukvarjala s slikarstvom, dokler ne bo našla moža, ali pa on nje, ter da se bo potem v družini lahko ukvarjala s slikanjem rož in pejsažev v dekorativne namene. Toda njo je slikarstvo popolnoma prevzelo in se mu je prepustila. Hkrati si je počasi, a vztrajno, utirala pot v moški svet »resnega slikarstva« in presegla številne družbene norme.

Zgodba Slikarke se začne, ko študentka Gabriele »Ella« Münter z drugimi študenti progresivnega slikarja »profesorja K.« (Vasilij Kandinski) na poletni slikarski delavnici v kraju Kochel am See na Bavarskem pili slikarstvo s podobami jezera, bukoličnih vasic in gora. A profesor jih uči krive vere, saj jih uči gledati s srcem, z dušo, slikar se mora izražati, ne le kopirati tisto, kar vidi. Te besede so Ello Münter prevzele, kajti tako je ­čutila tudi sama.

Je pa res, da je do nekoliko starejšega znanega profesorja ter slavnega slikarja čutila nekaj več. Tudi on ni bil ravnodušen do nje in njenega slikarstva. Ona je preštela, da sta se verjetno doslej petindvajsetkrat poljubila, on pa je v penzion povabil mlado ženo Anjo Čimjakin, prav tako Rusinjo, ki je bila tudi njegova sestrična.

To je Gabriele Münter pregnalo nazaj v Bonn k sestri, kjer je težko prenašala njeno vztrajanje, da ji bo našla »primernega moža«. Končno se je vrnila v München na progresivno slikarsko šolo Phalanx. Ob vrnitvi je s študenti sodelovala pri risanju ženskega akta, kar jo je spravilo v negotovost, ki se je še stopnjevala ob napovedi risanja moškega akta, saj še ni videla golega moškega. Morala je preseči ne le družbene konvencije, temveč tudi svoje lastne.


 

Modri jezdec

Kandinski, ki je med številnimi študenti in vse več študentkami slikarstva užival status polboga, jih je nagovarjal, da je slikarstvo kot glasba. Nasploh je gledal na slikarstvo z glasbenimi očmi. »Najzahtevnejša umetnost bi morala biti kot glasba, popolnoma abstraktna, brez slike,« je pridigal profesor Kandinski. Ella, mlada in samozavestna, a nadarjena, se je zaljubila v svojega profesorja in med njima se je vzpostavil romantičen odnos, ki je temeljil na privlačnosti, občudovanju, nestabilnosti ter umetniški filozofiji. Z drugimi umetniki sta sooblikovala znamenito umet­niško skupino Der Blaue Reiter (Modri ​​jezdec), ki je pogosto potovala, da bi na platnu prikazala različne kulturne podobe. Kandinski je trdil, da je njihova naloga pregnati običajen pojem umetnosti iz njihovega ustvarjanja. Tak pristop je postromantično slikarstvo iz druge polovice 19. stoletja pahnil v 20. stoletje, v ekspresionizem ter abstraktnost. Kandinski med nekaterimi strokovnjaki velja za prvega, ki je naslikal abstraktno sliko, in sicer delo brez naslova, ki so ga pozneje poimenovali Študija za kompozicijo VII iz leta 1913.



Kandinski, ki je bil učenec slovenskega slikarja realista Antona Ažbeta, je v razvoju naredil velik obrat, pravo slikarsko revolucijo, v kateri je sodelovala tudi Ella Münter. V Slikarki Mary Basson ponuja poudarjen pogled na ­njeno življenje in delo, ki je bilo po krivici spregledano in manj upoštevano od dela njenega slavnega ­sopotnika.