Esej kot pristan na potovanju od sveta

»Frelih težave sodobnega sveta – zlasti njegovih grozot, mlade generacije, digitalne civilizacije, humanistične in posthumanistčne etike, umetniškega ustvarjanja, pa celo ekonomije in politike – reflektira tako, da tudi bralca spodbode k refleksiji,« je zapisala žirija, ki je Jasminu B. Frelihu (1986) pred dnevi podelila Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko.

S tem mladi pisatelj nadaljuje niz literarnih uspehov, ki ga je začrtal z večkrat nagrajenim in za kresnika nominiranim prvencem Na/pol in nadaljeval z evropsko nagrado za književnost. Bleda svoboda je po zbirki kratke proze Ideoluzije tretji izid literarnega ustvarjanja mladega pisatelja, ki svoja kratka dela sicer objavlja tudi v revijah Literatura, Sodobnost, Dialogi in Idiot.
 

Od romana preko kratkih zgodb do esejev. Zdi se obraten vrstni red, ali pač?

Zadeva je povsem preprosta – ne kratkih zgodb ne esejev še nisem imel dovolj za knjigo v trenutku, ko sem začutil, da se mi odpira roman. Ko je bil roman končan, sem najprej zaključil knjigo kratkih zgodb in nato še esejev.
 

Kako skozi posamezno zvrst izživljate svojo pisateljsko izkušnjo?

Vsaka zvrst ponuja specifično vrsto prostora za raziskovanje. V romanu lahko pretreseš največ različnih idej, misli, občutij, ki pa nato tvorijo povezano celoto, kjer noben element ni neodvisen, temveč je obarvan z vsemi drugimi. Pri kratki zgodbi znotraj omejitev forme ostriš vidik ali izkušnjo manjšega števila elementov, podobno kot pri eseju, kjer pa je dodatna omejitev še osebni avtorski glas, torej čim manj skrivanja za lirskim subjektom.
 

Kako so nastajali eseji, objavljeni v zbirki Bleda svoboda? Letnice ob naslovih esejev nakazujejo širok časovni razpon njihovega nastajanja, prav tako so teme zelo različne, a kljub temu ustvarjajo občutek strukturirane celote ...

Notranja logika je najbrž dozorevanje mojih misli in načina razumevanja sveta. Ko tavaš po romanu ali ko si v kratki zgodbi na sledi neke izkušnje, ki ti je zelo oddaljena, se mi je najbrž zdelo zdravo vseskozi preverjati, ali sem sploh še prisoten in kako.
 

Strukturno so eseji precej raznovrstni. Od kritičnih družbenosistemskih pomislekov, osebnega pogleda na trenutno družbeno relevantno temo, prvoosebnih analiz popkulturnih fenomenov do filozofskega avtopsihoanalitičnega dvogovora med starim in zdajšnjim jazom, strokovnih razprav o postkolonializmu, imperializmu in usodi literature ter pretresanje sodobnih gibanj, kot je Occupy Wall Street. Velikokrat se odločite za prvoosebno izpoved. Je šlo za vaje v slogu?

Zdi se mi, da je narava snovi tista, ki določa obliko eseja. Recimo, pri dialogu je bilo bolj kot nekakšna sokratična didaktika, s katero bi bralca privedel do tega, da se strinja z mano, pomembno to, da sem konsistentnost mnenj občutil kot prehudo omejitev. Nimam te politične hladnokrvnosti, da bi mnenja menjal (ravnokar sem prvič zares opazil, kako sorodni sta si besedi) z vetrom; ko izrazim neko misel, zlepa ne pozabim, da sem to storil. In če se moje mišljenje nato spremeni, čutim potrebo, da razložim, zakaj se je to zgodilo, kot bi bil neprestano na zagovoru pred nekom, ki skrbno beleži izrečeno – pa čeprav vem, da sem to vedno samo jaz. V prvi osebi pa tako pogosto zato, ker, kot rečeno, je esej moj pristan pred neskončno množico lirskih subjektov, prostor, kjer ugotavljam, kam vodi moja misel mene kot človeka v družbi.


 

Prvi esej je kritika medijev, ki so, kot pravite, naravni sovražnik umetnosti. V kakšnem odnosu bi morala biti po vašem umetnik in medij? Daje umetnik relevanco mediju ali obratno?

Glede tega vprašanja je moje trenutno mnenje spet nekje v zraku. Medije kritiziram predvsem zato, ker narekujejo tempo družbenega življenja, namesto da bi ga zgolj beležili. V tem so zelo podobni oglaševalcem, in zato oboji v svoje vrste lovite umetnike. V zares racionalni družbi bi bili tako oglasi kot novice povsem suhoparni – samo gola dejstva, pa naj si vsak misli svoje. Ker pa bi se v zares racionalni družbi potrošnja zmanjšala vsaj za polovico, mediji posegajo po vseh možnih čustvenih registrih, da bi si zagotovili občinstvo in kupce. Nekoč je moral posameznik za izjemno izkušnjo iti v gledališče, nato v opero pa v kino, danes pa je malodane že vsak škandal javni spektakel, vsaka reklama za avto estetski vrhunec. Vendar ta estetski vrhunec nima čistih motivov, zato preprosto mislim, da bi morala biti med poljema umetnosti in medijev ostrejša ločnica. Čeprav ne verjamem, da se bo to kaj kmalu zgodilo.
 

Vaše pisanje je doma in v tujini zelo dobro sprejeto, kako se je vaše profesionalno življenje spremenilo z vsemi nagradami in prevodi vašega prvenca​ Na/pol? Ko ste se, kot pravite, kot umetnik znašli na polju kulture?

Imam to težavo, da vse pritegne mojo pozornost, zato je bilo takšno odpiranje sveta zame sprva kar precejšen šok. Ampak sem preživel in zdaj se mi je nekako spet uspelo oprijeti vodila, ki mi je od nekdaj najbolje služilo – po svoje.
 

Je poezija od nekdaj zdravilo za vašo »zbolelo osebnost« ali je bolj beg v pozabo?

Ta zapis je bil predvsem posledica izkušnje z učenjem za izpite pri zgodovini [Frelih je diplomant primerjalne književnosti, literarne teorije in zgodovine]. Balkanske vojne, recimo, po nekaj stotih straneh me je razganjal že takšen bes, da nisem vedel, kaj naj storim. Bes, ki nima naslovnika, razen človeške malomarnosti in nesposobnosti in okrutnosti in krvoločnosti, teh vseh pa mora biti nekaj tudi v meni. In kaj naj s tem zavedanjem? Zaradi poezije vsega tega ne pozabim, le najhitreje se spet oklenem spoznanja, da ni samo to, da je svet pač poln in da na žalost ne more biti poln brez tragedije.
 

Če je poezija zdravilo, kaj je žanrski roman in s kakšnimi težavami se srečuje pri slovenskem bralcu?

Žanrski roman je najlažje napisati v ideološko stabilnem okolju. Ne prevprašuje splošnih resnic neke družbe, temveč so te platno za zanimivo zgodbo. Zdaj, ko je ves svet v rahlo nestabilni situaciji, bo zanimivo spremljati, kako se bo odzval na te spremembe – igrati bo moral podobno vlogo kot v Sloveniji, kjer pisatelj pravzaprav glasuje, kaj so naše splošne resnice.
 

Zakaj pri nas nastaja tako malo umetnosti, ki se ukvarja z dejansko sodobnostjo? Menim, da prav vaša generacija (predvsem v literaturi in filmu) prekinja ta vzorec. Išče junake današnjega časa, pa čeprav so luzerji (mislim na film Urše Menart Ne bom več luzerka).

Filma še nisem gledal, se ga pa veselim. Dejanska sodobnost je zoprna, ker mimogrede padeš v neko javno polemiko o tej sodobnosti sami. Za nekoga je, recimo, prikaz istospolnega razmerja pač normalno dejstvo naše resničnosti, za nekoga drugega pa že indoktrinacija in škandal. Ogromen del naše sodobnosti so ideološki prepiri, ampak kako to prikazati brez norčevanja ali z neko estetsko vrednostjo? Resničnost naše generacije se bo pa tako ali tako vedno bolj upirala realističnemu prikazu, saj že napol, negibnih teles, živimo v telefonih.
 

Je kulturni boj, o katerem pišete v enem od esejev, v »nakonektani posttitovski generaciji« sploh mogoč?

Ta kulturni boj je neizogiben, če hočemo v prihodnosti še živeti v razmeroma normalnem svetu – ne bo pa tako strašen, kot se to sliši ali kakor to morda poznamo iz zgodovine. Brez institucij ni zdrave družbe, toda institucije morajo biti veren odraz te družbe. Spremembe tako brez dvoma bodo. Ali pametne in hitre reforme ali pa neumna revolucija, ki bo vsem požrla precej časa.
 

V zadnjem pogovoru za​ Delo pred dvema letoma ste povedali, da je nov roman že skoraj nared, samo še zadnji lik morate »srečati, spoznati ali najti«. Verjetno se je kaj od tega do danes že zgodilo ...

Roman je tako dolgotrajno potovanje od sveta, svet pa se mi je v zadnjih letih tako približal, da mi zlepa ne uspe dokončno spet odriniti, zato nekako brodim ob obali in kopičim liste za jadro. Za veter me ne skrbi.