Dopuščanje intimnega doživljanja romana

V Uredništvu igranega programa Radia Slovenija je oktobra 2022 nastala zvočnica To noč sem jo videl po odmevnem romanu Draga Jančarja ter s podporo Javne agencije za knjigo izšla pri ZKP RTV Slovenija. Prvega od štiriindvajsetih delov bodo v oddaji Odprta knjiga na Arsu predvajali nocoj ob 19. uri, preostali sledijo v prihodnjih terminih oddaje. Vsak del bo po predvajanju še tri dni dostopen na spletu.

»Zgodbo o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe v razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo«, ki jo pripoveduje pet oseb, interpretira Branko Jordan, režiral jo je Klemen Markovčič, tonski mojster je bil Urban Gruden. Vsak del je dolg približno dvajset minut, njihova skupna je slabih osem ur. Deli po besedah Klemna Markovčiča sledijo strukturi romana in so veren prenos prve tiskane izdaje, ki je leta 2010 izšla pri založbi Modrijan.

Žareči obraz sredi kaosa in nasilja

»Vstopila je v roman in resnična oseba je postala nekaj drugega, vstopila je v moj svet in znašla se je med ljudmi, ki jih v življenju ni poznala, in v krajih, kjer ni nikoli hodila, v nekih mojih svetovih in krajih, Vranju v južni Srbiji, kjer sem služil vojaški rok, znašla se je v Mariboru leta 1938, po katerem hodijo junaki Severnega sija, v Palmanovi, kakor da bi bila živa, nekdo oživlja spomin nanjo v Münchnu in nekdo drug na vaškem partizanskem pogrebu. In tisti, ki o njej pripovedujejo, jo tako vidijo. V noči zgodovinskega kaosa in nasilja žari njen obraz, ja, mogoče tudi idealiziran. Jaz sem jo tako videl,« je o liku Veronike Zarnik ob prejetju kresnika 2011 za To noč sem jo videl za Delo povedal Drago Jančar in dodal, da »kdor hoče vedeti, kakšno je resnično ozadje romana, lahko prebere v časopisu za slovensko krajevno zgodovino Kronika [leta 2006, letnik 54, številka 2] besedilo Marije Cvetek, ki je zbrala različne podatke in pričevanja o medvojnih in predvojnih dogodkih na strmolski graščini, še posebej pričevanje grajske gospodinje Vilme Mlakar. Gre za zadnja leta življenja in tragični konec Ksenije in Rada Hribarja. V romanu sta dobila drugi imeni, ne samo iz pietetnih razlogov, tudi zato, ker se literarno tkivo odmika od resničnosti in se spet k njej vrača … 'naše izmišljene zgodbe, narejene iz resničnosti …', kot pravi H. C. Andersen.«

FOTO: promocijsko gradivo

Kresnikova žirija je tedaj roman označila za »eno od najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj«, ob tridesetletnici nagrade leta 2020 je zanj prejel tudi kresnika desetletja. Leta 2014 je v Franciji prejel nagrado za najboljšo tujo knjigo (prevedla jo je Andrée Lück-Gaye), leta 2020 pa še prestižno avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo. Na Slovenskem je roman doživel več kot deset natisov, so zapisali pri ZKP RTV Slovenija, Drago Jančar pa je na današnji novinarski konferenci povedal, da je bil doslej preveden v petindvajset do trideset jezikov, nazadnje pod naslovom Jeg så hende i nat v danščino. Za založbo Jensen & Dalgaard ga je prevedla Jette Ostan Vejrup; obeta se tudi izid v Izraelu.

Konec leta 2021 je premiero doživela štiriinpolurna dramatizacija romana v režiji Janeza Pipana in koprodukciji Drame SNG Maribor s Cankarjevim domom Ljubljana, z dunajskim Burgtheatrom in s srbskim Jugoslovenskim dramskim pozorištem, »eden najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije«, medtem ko je pobudo za snemanje miniserije avtor zavrnil. Možnosti za ekranizacijo, kot je dejal na novinarski konferenci, sicer ne izključuje, a je pri tem potrebna pazljivost.

Drago Jančar je vesel, da so roman sprejeli v program svojih zvočnih knjig. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Vsaka izgovorjena beseda ostane

Predvajanje prvega dela zvočnice To noč sem jo videl obeležuje začetek praznovanja 60-letnice programa Ars, ki bo, tako njegova odgovorna urednica Ingrid Kovač Brus, vrhunec doseglo septembra na koncertu z radijskimi simfoniki. »Predlog za zvočnico je dala ZKP RTV, na moje veselje pa sem jo prejel v režijo jaz,« je za Delo povedal režiser Klemen Markovčič. »Ker sem se z motivnim izhodiščem romana intenzivno ukvarjal že v neki drugi zgodbi, je bilo tokratno srečanje še toliko intenzivnejše. Vemo, da vsaka izgovorjena beseda ostane za vedno v prostoru, zato so snemanja, ko potujemo skozi roman prek človeškega glasu, včasih tudi precej bolj čustvena, kot bi zgodbe doživljali v svojih notranjih svetovih, med branjem romana. Ima pa režiser pri snemanju zvočnih knjig nekoliko zožen diapazon svoje funkcije. Je predvsem tretje uho, igralčev dialog in skrbnik celotne produkcije.«

Branko Jordan je kot dramski igralec tudi izvrsten bralec, ki dobro obvlada ta specifični metje, torej branje pred mikrofonom, je dodal, »in to tudi v daljšem, zajetnejšem kontekstu, kakršno je bilo tudi tokratno branje romana«. To, kot pravi, zahteva posebno koncentracijo, saj mora ostati ritmično in v dinamiki prebrani roman enak od začetka do konca. »Torej, da ima poslušalec poenoteno izkušnjo, ki mu v celoti dopušča povsem lastno, intimno doživljanje romana. Pomembno je, da je prebrana materija kolikor se da čustveno naturalna, torej ne obarvana in ne sugestivna. Prostor dojemanja tako ostaja odprt za poslušalčevo dojemanje in čustvovanje.«