![»Ido sama vidim kot lik izrazitega obžalovanja, pasivnega žalovanja ne le za koncem tega, kar je bilo, temveč za tem, kar ni bilo,« pravi Pia Prezelj. FOTO: Lana Špiler](https://www.delo.si/media/images/20230612/1461220.width-660.jpg?rev=23)
Neomejen dostop | že od 9,99€
Sto petnajst strani knjižnega besedila ni slišati kot dolg roman, a tistega, kar ponuja natančno toliko dolg prvenec z naslovom Težka voda, ki je izšel v programu založbe Goga, je pravzaprav presenetljivo veliko.
Avtoričina posebna umetnost kompozicije naredi iz besedila, v katerem so sklopi ločeni le z eno ali dvema zvezdicama, nekakšno fotografijo oziroma sklepni gledališki prizor pokvečenega sveta, ki ga s svojimi velikimi problemi, strastjo in upanjem naseljujejo Ida, Marta, Tone, Lojze in še kdo.
Temeljna razsutost in kompleksnost tega sveta, ki je zdajšnji in tukajšnji, se v romanu sestavi na nekričav, zadržan, slogovno diskreten način. In čeprav je ena pripoved ves čas prekinjana z drugimi, največkrat sredi stavka, to na koncu prinese zgolj natančnejši vtis o celoti. Metoda, ki si jo je izbrala avtorica, prav čarobno deluje.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji