
Neomejen dostop | že od 14,99€
Sto petnajst strani knjižnega besedila ni slišati kot dolg roman, a tistega, kar ponuja natančno toliko dolg prvenec z naslovom Težka voda, ki je izšel v programu založbe Goga, je pravzaprav presenetljivo veliko.
Avtoričina posebna umetnost kompozicije naredi iz besedila, v katerem so sklopi ločeni le z eno ali dvema zvezdicama, nekakšno fotografijo oziroma sklepni gledališki prizor pokvečenega sveta, ki ga s svojimi velikimi problemi, strastjo in upanjem naseljujejo Ida, Marta, Tone, Lojze in še kdo.
Temeljna razsutost in kompleksnost tega sveta, ki je zdajšnji in tukajšnji, se v romanu sestavi na nekričav, zadržan, slogovno diskreten način. In čeprav je ena pripoved ves čas prekinjana z drugimi, največkrat sredi stavka, to na koncu prinese zgolj natančnejši vtis o celoti. Metoda, ki si jo je izbrala avtorica, prav čarobno deluje.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji