Blatnik, Lemaić, Mazzini, Tomažin

Žirija Društva slovenskih literarnih kritikov, ki ji predseduje Ana Geršak, v njej pa sodelujejo še Matej Bogataj, Vanesa Matajc in Žiga Rus, je sinoči na Vodnikovi domačiji razglasila štiri nomirance za nagrado. Po branju 45 knjig kratke proze je odločila, da v igri za nagrado, ki jo bodo podelili na festivalu Novo mesto short 30. avgusta, ostajajo Andrej Blatnik z zbirko Ugrizi (LUD Literatura), Vesna Lemaić z zbirko Dobrodošli (Cankarjeva založba), Miha Mazzini z zbirko Pohlep (Založba Goga) in Andrej Tomažin z zbirko Anonimna tehnologija (LUD Literatura).

Žirija je v poročilu ugotovila, da je razlog za zmanjšano število knjig – lani jih je bilo več kot petdeset – omejena dostopnost določenih izvodov ter nekonsistentnost COBISS-ovega seznama kratkoproznih zbirk z letnico 2018, na katerem so se znašli tudi ponatisi, antologije, še neobjavljeni teksti oziroma teksti v pripravi ter celo romani in prevodi. 

Kljub manjšemu številu pa tudi letos prevladujejo zbirke osebnoizpovedne in spominske tematike. Pri iskanju najboljše kratkoprozne zbirke leta 2018 je bila žirija pozorna na tematsko konsistentnost. in zaokroženost celote v odnosu do posameznih zgodb zbirke ter njihovo formalno in slogovno izpeljavo. 

Žirija je uvrstitev štirih knjig utemeljila takole:

 

Andrej Blatnik: Ugrizi

Ugrizi so zbirka kakšnih petdesetih kratkih in mikrozgodb, dolgih od enega stavka do nekaj strani. Tematsko in geografsko so zelo pestre, enkrat bolj žanrsko spogledljive in drugič bolj veristična podoba na podobe razmnoženega sveta. Še najbolj jih druži prepoznavna pripovedna strategija, saj je v njih s kar najmanj besedami povedano čim več, torej je pisava minimalistična in kar najbolj zgoščena, literarna skica ali očrt pa priziva eksistencialne situacije, v katerih je še vse odprto. Značilno za zgodbe iz Ugrizovje, da zasekajo kot pik ali ugriz, bralcu pa puščajo odločitve o nadaljevanju in z njimi povezane etične dileme. Te se pogosto zgoščajo okoli vladanja, ali pa poklicnih dilem, žena diktatorjev ali ostrostrelcev, na primer, in na bralca delujejo podtalno in čim manj opazno. Blatnik je popisovalec sveta, v katerem sta sodobna osamljenost in atomizacija vseprisotni, ljudi pa družijo zgolj parcialni skupni interesi – ali pa še ti ne.

 

Vesna Lemaić: Dobrodošli

V kratkih zgodbah Vesne Lemaić (med katerimi se izpiše tudi kakšna minimalistična, zares »kratka kratka zgodba«) so prevladujoči liki v razmerju »mi in drugi« resda ljudje na begu in ljudje, ki z njimi sodelujejo ob prihodu na mejo, v šotorskih zbirališčih na meji, v azilnem domu ali skvotu. V podobnih situacijah razmerja »mi in drugi« se najdevata slovenski turistki med prebivalci Obale ali ob umirajoči želvi, mala beračica, ki se pusti ponižati zahodnoevropskim turistom, ter starejša, ki bere z dlani in se ne pusti ponižati, brezdomec in na vonj občutljiva pribežnica, čistilka in prvoosebna pripovedovalka, nadlegovane deklice. Kratke zgodbe prežarčijo naslovno besedo zbirke Dobrodošli z odprtimi razmerji med njenim dobesednim in ironičnim pomenom v vsakokratnem resničnostnem kontekstu. Največkrat prvoosebna pripoved, ki teče iz izkušanja situacije, blokira vsak možen vonj po sentimentalnem, ki ga je sprožalo medijsko poročanje o zahodnoevropskih gestah »dobrodošlic«; v pripovedovanju Vesne Lemaić ni »dezodoransov«; samo skupno-človeško in včasih pre-človeško.

 

Miha Mazzini: Pohlep

Junake novih Mazzinijevih zgodb – vselej zgrajenih okoli domiselnih zapletov in presenetljivih koncev, ki so pogosto tudi zgodbeni vrhunci – tako ali drugače zaznamujejo »slepe pege«. Precej junakov ne zmore dojeti, kako jih izčrpava družbeni sistem: s svojimi zahtevami po nadproduktivnosti, s svojo kulturo narcisizma ali z vsiljevanjem tržne logike na prav vseh področjih, celo v intimnih odnosih ali v polju umetnosti. Nekateri drugi si ne zmorejo priznati potlačenih čustev ali življenjske praznine. Zaradi tega jih pogosto spremljata prav naslovni pohlep – če ne po dobrinah, pa vsaj po jasni in enostavni razlagi, ki bi pojasnila njihove pogosto tesnobne usode – in njegova spremljevalka, odsotnost občutka za bližnje. Po eni strani se zdi, da bi lahko junaki, če bi spoznali svoje zmote, zaživeli bolje; hkrati pa zgodbe mestoma tudi namigujejo, da brez slepih peg pravzaprav ne gre. »Bolj se lahko slepiš, lažje preživiš in bolj si uspešen,« dvoumno ugotavlja eden izmed junakov zbirke.

 

Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija

Tekste Andreja Tomažina obvladuje skrbna roka arhitekta, “graditelja”, ki pripovedi sestavlja vsaj tako minuciozno kot prostore, poseljene z inventivnimi pojavami, postmodernimi kvazi-legendami in znanilci prihodnosti. Svet Anonimne tehnologijeje svet antiutopične prihodnosti Iztrebljevalca, mehanskih teles in umetne inteligence, je srečevanje novega in starega, dediščina historičnega futurizma in njena projekcija prihodnosti, obogatena s tehnološkimi inovacijami ter podkrepljena z zavestjo o vstopanju v dobo ekoloških, političnih, družbenih in individualnih kriz. Pod Tomažinovo taktirko se Ljubljana spreminja v Gotham city, le da je mesto prepuščeno destruktivnemu soočenju z lastno fantazmo, novodobnim Frankensteinom, ki svojega stvaritelja noče več razumeti, temveč zgolj uničiti. Anonimna tehnologija je poskus razumevanja novega časa in sooblikovanja jezika prihodnosti, pri čemer se zaveda, da gre za poskus dihanja z mehanskimi pljuči: pripovedovalec je v odnosu do zgodbe ves čas na varni distanci. Tomažinove zgodbe so svojevrsten osamelec v polju sodobne slovenske kratke proze.

Nagrado bodo podelili v okviru programa festivala Novo mesto short 30. avgusta zvečer pred kavarno in knjigarno Založbe Goga v Novem mestu.

Lansko leto je nagrado prejela Eva Markun za prvenec Menažerija, predlani, ko je žirija presojala med več kot sedemdesetimi deli, pa je slavila Suzana Tratnik z zbirko Noben glas.