Angleški pacient: Ljubezen v času vojne

»Začelo se je z nočnim klepetom med opečenim pacientom in medicinsko sestro. Nisem vedel, kje naj se dogaja in kdo sta, mislil sem, da bi lahko napisal kratko novelo,« je z odra londonske Royal Festival Hall prejšnjo nedeljo povedal Michael Ondaatje. Publika se je zasmejala.

Tisto, kar naj bi bila novela, »zgolj dialogi, usodna, v evropski tradiciji pač«, je postal roman Angleški pacient, za katerega si je avtor leta 1992 pridobil prestižno nagrado booker in svetovno slavo.

Bralska javnost mu je zdaj, ob praznovanju 50. obletnice prestižne britanske literarne nagrade, po enomesečnem glasovanju o predlogih petčlanske žirije namenila tudi nagrado zlati booker. Angleški pacient je torej najboljši roman, ki so ga doslej nagradili.

Žirija, v kateri so bili Robert McCrum, Lemn Sissay, Kamila Shamsie, Simon Mayo in Hollie McNish (vsak je izbiral lavreata iz enega desetletja podeljevanja nagrade), je, kot so glasno opozorili britanski komentatorji, gladko spregledala Otroke polnoči Salmana Rushdieja, roman, ki je slavil leta 1981 in potem še ob dveh obletnicah nagrade kot booker vseh bookerjev. Tokrat ni prišel niti blizu.

Iz sedemdesetih let je glasujočim bralcem žirija predlagala roman V. S. Naipaula (V svobodni deželi), iz osemdesetih delo Penelope Lively (Mesečev tiger, slovenski prevod 1996), iz devetdesetih Michaela Ondaatjeja (Angleški pacient, slovenski prevod 1998), iz prvega desetletja novega tisočletja Hilary Mantel (Wolf Hall) in iz zdajšnjega Georgea Saundersa (Lincoln v bardu).
 

Osupljiv zaradi preprostosti

Angleški pacient, katerega povzetek avtor malce hudomušno postavi nekje v sklepu pripovedi, je osupljiv zaradi preprostosti, iz katere Ondaatje splete gosto prozno tkanje, prepolno vsakršnih pomenov in podpomenov, aluzij in šepetanj.

Kanadskemu avtorju je moralo biti v užitek, ko je proti koncu knjige zapisal izjavo enega od ključnih protagonistov, skrivnostnega pacient: »To je zgodba o tem, kako sem se zaljubil v žensko, ki mi je prebrala neko zgodbo iz Herodota. (...) Bila je preprosto zgodba, ki jo je pretresla zaradi sorodne situacije. Toda znenada se je razkrila pot v resničnem življenju. Čeprav si je nikakor ni predstavljala kot prvi blodni korak. O tem sem prepričan.«

Tudi avtorica spremne besede k slovenskemu prevodu romana Tina Mahkota ugotavlja Ondaatjevo nagnjenost k mešanju resničnega in fikcijskega, ob tem navaja avtorjevo pričevanje, da je enostavno moral pisati, da bi videl, kam ga bo zgodba o pacientu in medicinski sestri v pozabljeni italijanski vili pripeljala, in šele ob koncu pisanja je zgodba dobila trdnejšo pripovedno zgradbo: »Takšno mešanje literarnih vrst in zvrsti, kakor tudi stapljanje meja med zgodovino in fikcijo, daje slutiti Ondaatjejevo naklonjenost postmodernističnim prijemom in kompozicijskim postopkom.«

Svojih knjig ne bere

V prvem odlomku Ondaatje ne govori le o zadregah, ki jih zgodbi priskrbi ljubezenski trikotnik in odtenki odnosov, ki jih poganja, ampak omenja resnično življenje, tisto, kar pogosto rad uporabi za svoje literarne igre. Ko je londonski Guardian pred dnevi poročal o imenitnem podelitvenem večeru prejšnjo nedeljo v Royal Festival Hall, je bilo mogoče prebrati, da so ga po tistem, ko je ovenčan stopil z odra, povabili v prvo nadstropje, v sobano s pogledom na pregreto Temzo, da bi ob kozarčku v miru sprejemal čestitke.

Zaželel si je kozarec belega vina in navrgel: »To bo moj prvi po mesecih.« Naključne besede pisatelja, ki rad ponovi, da svojih knjig po tistem, ko izidejo, ne prebere nikdar več. Najbrž se navzoči ob njegovih besedah niso takoj zasmejali, toda Ondaatje je že moral vedeti, kaj govori. V slovenskem prevodu, ki ga je za zbirko Cankarjeve založbe XX. stoletje leta 1992 elegantno opravila Staša Grahek, je zapisano takole: »Malo vina bi,« je rekel angleški pacient, in miner je dvignil kozarec vode, zlil vsebino skozi okno in Angležu nalil vina. »To je moja prva pijača po letu dni.«

To nikakor ni bilo redko Ondaatjejevo obnašanje, paralelnost zdajšnjosti in fikcije ni zanj nič neobičajnega. Ko je novinar kanadskega časnika The Globe and Mail pred desetletjem pripravljal z njim intervju ob izidu romana Mačja miza, v katerem pripoveduje zgodbo o enajstletnem dečku Michaelu, ki se mora brez spremstva s čezoceanko Oronsay podati na tritedensko potovanje od Cejlona do Anglije, je poročal tudi o naključnem srečanju z njim na vožnji čez Atlantik.

Ondaatje je takrat potoval inkognito in novinarju, ki ga je prepoznal, povedal, da na ladji sicer piše, predvsem pa opazuje življenje na veliki ladji, ker se svojega potovanja pač ne spomni več dobro. On je namreč potoval po isti poti.
 

Rojen na Cejlonu

Ondaatje se je rodil leta 1943 v Colombu, prestolnici Cejlona, v družini nizozemsko-tamilsko-singalsko-britansko-portugalskega rodu, mati in alkoholu vdani oče sta se kmalu ločila, z materjo in brati so se odpravili v Anglijo in naneslo je, da se je na potovanje v London, kjer je pozneje obiskoval kolidž Dulwich, moral odpraviti sam. Kasneje je sledil bratu Christopherju v Kanado, kjer ga je na montrealskem kolidžu Bishop, kjer je študiral angleščino in zgodovino, profesor Arthur Motyer znal spodbuditi k pisanju poezije. Trajalo je deset let, da je po zbirkah The Dainty Monsters, The Man With Seven Toes in hibridni proznopesniški knjigi The Collected Works of Billy the Kid začutil »čudno poželenje po pisanju proze«.

V romanu Coming Through Slaughter sledi zgodbi trobentača iz New Orleansa Buddyja Boldena, po njegovih potovanjih na rodno Šrilanko je sledil roman Running in the Family, nato prvi res kanadski roman In the Skin of the Lion, potem pa je po sedmih letih pisanja prišel Angleški pacient, »zapleteni roman«, kot je pripomnil avtor, nagrada booker. Vse drugo je nedokončana zgodovina.

Nagrada, ki je priskrbela kopico prevodov, je na Ondaatjeja učinkovala podobno kot veliko kasneje uspešnica Dekle na vlaku na britansko pisateljico Paulo Hawkins. Ondaatje je povedal, da mu je dala svobodo, lahko je opustil učiteljski poklic in se popolnoma posvetil pisanju.
 

Prelivanje med epskim in intimnim

V Angleškem pacientu, ki se dogaja v vili San Girolamo, nekdanjem nunskem samostanu, ob koncu druge svetovne vojne, je postavil drugega ob drugega štiri like, skrivnostnega angleškega pacienta, pravzaprav grofa madžarskega rodu z imenom László oziroma Ladislaus de Almásy, ki se je usodno zapletel z angleško aristokratinjo Katharino, dvajsetletno kanadsko medicinsko sestro Hano, pohabljenega tatu morfija Caravaggia in minerja Kipa.

Avtorica spremnega besedila k slovenskemu prevodu pomenljivo navaja Almásyjevo mnenje »skupne zgodbe smo, skupne knjige«, predvsem pa o tistem, kar ima veliki roman povedati, dodaja: »Roman se konča s kozarcem, ki pade z omarice v Kanadi, in vilicami, ki jih roka ujame v Indiji.«

Pisateljica Kamila Shamsie, ki je v boookerjevi žiriji izbirala med nagrajenimi deli iz devetdesetih in izbrala roman Michaela Ondaatjeja, je po razglasitvi zmagovalca dodala, da je to roman, ki bralcu zleze pod kožo: »Gladko se preliva med epskim in intimnim, je gosto strukturirana, čudovito napisana zgodba, Ondaatjejeva domišljija ne priznava meja, načenja velike teme vojne, pripadnosti, ljubezni, giblje se med Kairom, Italijo, Indijo, Anglijo in Kanado, med puščavami, vilami in bombnimi kraterji in vabi bralca, da se zaljubi v like, živi njihovo srečo in žalost.«

Dodala pa je še nekaj: »Precej ljudi si med branjem knjige verjetno zamišlja Ralpha Fiennesa ... no, to nikakor ne škodi.« Filmski adaptaciji romana, ki jo je za Miramax bratov Weinstein leta 1996 podpisal režiser Anthony Minghella, v njej pa so nastopili Ralph Fiennes, Juliette Binoche, Kristin Scott Thomas in Colin Firth, so namenili devet oskarjev, tudi za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšo stransko vlogo.

Ondaatje se po več kot šestih letih pisanja romana scenarija ni hotel lotiti, je pa privolil v sodelovanje in je scenarij popravljal z Minghello in Saulom Zaentzem. »Scenarij se mi je nenadoma zazdel nov in nikakor ni bil senca knjige, ima čisto svoj DNK,« je povedal. »Nekaj je s to zgodbo, imelo me je, da bi iz tega nastala deveturna televizijska stvar, trideset let Caravaggieve zgodovine in dve desetletji Haninega življenja, kako trčita v tisti sobi ...«