Anatomski atlas, ki še 80 let po izidu buri duhove

Ko je kanadska nevrokirurginja Susan Mackinnon potrebovala dodatno podporo pri zahtevni operaciji, je tako kot že velikokrat posegla po priročniku o anatomiji iz sredine 20. stoletja. S pomočjo knjige, polne podrobnih ilustracij, ki človeško telo prikazujejo plast za plastjo, je spretno zaključila poseg.

Knjiga, s katero si je pomagala kirurginja, je Pernkopfova anatomska tipografija človeštva – podrobnosti človeškega telesa so vznemirljive, barvite, skorajda jih ne bi priporočili tistim z občutljivim želodcem. Koža, mišice, kite, živci, organi in kosti pred bralcem (ali opazovalcem) kar oživijo v številnih grafičnih detajlih.

Atlas je bil življenjski projekt avstrijskega zdravnika Eduarda Pernkopfa in bi bil gotovo še danes priljubljen priročnik bodočih kirurgov, če ga ne bi spremljala krvava zgodovina. Knjiga zato še vedno povzroča moralne dileme. Na eni strani občudovanje zaradi natančnosti risb in njene znanstvene vrednosti, na drugi pa zgražanje zaradi časa in razmer, v katerih je nastala. Tak izvor teles etično v ničemer ni sprejemljiv.



Njen avtor je bil namreč mnogo več kot le ugleden zdravnik. Pernkopf je bil tudi zagrizen nacist, dekan dunajske medicinske fakultete, ki je ob prevzemu funkcije odpustil vse židovske člane odbora, med njimi tri nobelovce. Svoje delo je jemal zelo resno. Delal je po 18 ur na dan, seciral telesa – šlo je za usmrčene zapornike, istospolno usmerjene, Žide, Rome, Slovane, skratka vse, ki so bili na udaru v tretjem rajhu – medtem ko je skupina ilustratorjev risala podobe, ki so kasneje našle mesto v njegovi knjigi. Leta 1939 so v nacistični Nemčiji sprejeli zakon, da telesa vseh usmrčenih zapornikov pošljejo v najbližji laboratorij za anatomijo ter jih uporabijo za raziskave in učenje.

Knjigo, ki je izšla v visokih nakladah in je prevedena v pet jezikov, je danes tako rekoč nemogoče dobiti. Izvodi dosegajo vrtoglave zneske, in čeprav se je drži srhljiv sloves, bi jo marsikateri kirurg rade volje imel na svoji knjižni polici. Kljub etični dilemi. Tudi Mackinnonova je za BBC povedala, da se je ob listanju knjige počutila nelagodno, a je delo hkrati nepogrešljivo pri posegih, ki jih izvaja. Če je ne bi uporabila, pravi, bi bilo to neetično do pacientov.

V prvi izdaji iz leta 1937 sta bila med ilustratorji Erich Lepier in Karl Endtresser, ki sta ob svoj podpis dodala takrat nepogrešljivo svastiko in znak zloglasne SS. Celo angleška različica iz leta 1964 vključuje originalna podpisa in svastiko, medtem ko je poznejše različice niso več imele.

Etični izziv za sodobno kirurgijo

Med drugo svetovno vojno in po njej so prodali na tisoče izvodov atlasa, predgovori in uvodi h knjigi jo opisujejo kot delo z »osupljivimi slikovnimi risbami«, nikjer pa ni niti z besedo omenjena njena preteklost. Na risbah in ilustracijah naj bi bilo upodobljeno več kot 800 ljudi, ki so jih usmrtili nacisti. Šele v 90. letih so se študenti in akademiki začeli spraševati, kdo so ljudje, katerih telesa so do potankosti narisana v atlasu. Ko so podrobnosti prišle na dan, se je leta 1994 knjiga znašla na seznamu prepovedanih del. V Veliki Britaniji ni v rabi, čeprav si jo je v knjižnicah mogoče izposoditi.

Etične dileme o uporabi Pernkopfovega atlasa je v obširnem članku v reviji Surgery maja letos raziskala skupina kirurgov, med katerimi je bila tudi Susan Mackinnon. Strinjali so se, da je uporaba anatomskega atlasa Eduarda Pernkopfa v sodobni kirurgiji »velik etični izziv. Nekateri kirurgi se namreč še vedno naslanjajo na podatke iz knjige, vendar etične posledice nikoli niso bile obravnavane«. V omenjenem eseju strokovnjaki na dejanskem primeru pacienta odstirajo dileme, pomembne za odločitev »za« oziroma »proti« rabi podatkov, ki jih vsebuje atlas.

Rabin Joseph Polak, profesor zdravstvenega prava, ki je preživel holokavst, se strinja, da knjiga v resnici je »etična uganka, ki je vzniknila iz resničnega pekla, zdaj pa jo uporabljamo, da bi delali dobro«. Zato nima predsodkov do njene uporabe, dokler se vsi »dobro zavedamo izvora«. Le tako bodo namreč žrtve dobile povrnjenega nekaj dostojanstva, ki so jim ga med drugo svetovno vojno vzeli na najbolj krut način.

V Nuku na ogled izdaji iz let 1943 in 1952

Pri nas Pernkopfov atlas hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. »Od leta 1994, ko so na voljo podatki o izposoji na dom in v čitalnicah, nismo zabeležili nobene izposoje. Podatkov pred tem letom pa žal nimamo. Naši študenti medicine tradicionalno uporabljajo Sobottove anatomske atlase,« je povedal Srečko Bončina, ko smo ga povprašali, ali je »zloglasna« knjiga na ogled v Sloveniji.

»Prva dva zvezka v dveh delih sta izšla leta 1943, tretji pa leta 1952. Po naključju sem v enem od zvezkov našel zadolžnico oziroma naročilnico študentke medicine, ki kaže na to, da so študenti atlas v 50. letih gotovo uporabljali, verjetno pa tudi še kasneje.«

Čeprav v ničemer ne kaže opravičevati razmer, v katerih je nastal Pernkopfov atlas, ima anatomija kot taka dolgo zgodovino in je nepogrešljiva panoga v medicini, pravi predstojnica inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki sporni atlas sicer pozna, ni pa ga nikoli uporabljala.

Znanost je vedno bila gonilo napredka

»Etika, morala in visok odnos do človeškega telesa so temeljne norme, ki bi nas morale voditi in biti tako naš moto kot tudi meja, ki se je ne sme prestopiti. Velikokrat so te meje le navidezne in mora strokovnjaka, ki se ukvarja s preučevanjem človeka, voditi intuicija, temelječa na visokem etičnem čutu. Zaradi neostro postavljenih meja imajo neredko tudi medicinski etiki hude težave. Zato je treba vzgajati duha strokovnjakov, da spoštujejo tudi dostojanstvo telesa.«

Zupanič Slavčeva poudarja, da se je morala medicina izjemno razviti, da smo spoznali številne skrivnosti človeškega telesa. »Že stari Egipčani so se pri mumificiranju srečevali z anatomijo, v antiki je bila humana sekcija prepovedana, Rimljani pa so iz sekcij živali sklepali o analogiji človeške anatomije.«



Od prvih civilizacij so se zdravniki učili na truplih in znanost je vedno bila gonilo razvoja medicine. »Od nekdaj je na obdukcijskih dvoranah tudi pisalo: 'Tu mrtvi žive uče'. Da torej telesa lahko dajejo novo znanje, je bilo v stroki že zdavnaj sprejeto. Delati na umetnem modelu pa je seveda drugače kot na tkivu trupla. Imamo veliko različnih anatomskih modelov in modernih anatomskih atlasov, a tridimenzionalno preučevanje na telesih prinaša kakovostnejše znanje,« pravi Zupanič Slavčeva, ki ob tem poudarja široko uporabnost (drugih) anatomskih atlasov.

»Za nazorno anatomsko predstavo je pomembno videti različne preseke in globine prikaza anatomskih struktur, da jih lahko strokovnjak uporablja.«

Knjiga kot opomin na preteklost

Eduarda Pernkopfa so po vojni prijeli, tri leta je preživel kot vojni ujetnik, vendar mu nikoli niso sodili zaradi njegovih zločinov. Ko je prišel iz ječe, se je vrnil na univerzo in nadaljeval delo pri atlasu anatomije ter leta 1952 izdal tretji zvezek. Umrl je leta 1955, tik preden je izšel četrti del, navaja BBC.

Dr. Jonathan Ives, bioetik z bristolske univerze, se strinja, da je knjiga neverjetno podrobna, a tudi sam opozarja na njeno preteklost. Pravi, da je uporaba res sporna, a če se o njej ne bi pogovarjali, bi po drugi strani hitro pozabili na dogodke med drugo svetovno vojno, s tem pa tudi na žrtve in ceno, ki so jo plačale zaradi svoje narodnosti, izvora, osebnih prepričanj ali življenjskega sloga.

Brez dvoma so bili časi med drugo svetovno vojno drugačni in so žal dopuščali anomalije, pomanjkanje etike in morale ter posledično izkoriščanje teles pokojnih v neetične namene. Danes je zakonodaja precej strožja in jasno določa, kako se sme oziroma mora ravnati s človeškim telesom po smrti. Slovenija je bila tudi ena od prvih petih držav, ki so ratificirale oviedsko konvencijo, to je konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine.