Wiyaala o pisanih otrocih mame Afrike

V Ljubljani od danes poteka osma mednarodna konferenca Dan Afrike, ki jo organizira ministrstvo za zunanje zadeve pod pokroviteljstvom predsednika­ Republike Slovenije v okviru Strateškega foruma Bled in traja dva dni. Namenjena je spodbujanju gospodarskega, znanstvenega in kulturnega sodelovanja med Slovenijo in afriškimi državami. Vrhunec večdnevnega kulturnega programa bo danes ob 21. uri na ljubljanskem Mestnem trgu z nastopom ganske glasbene zvezde Wiyaale.
 

Pravijo vam vzhajajoča afriška glasbena zvezda. Kako napreduje vaše vzhajanje?

Za zdaj neverjetno dobro in vztrajno. Veliko nastopam po Afriki in drugod po svetu.
 

Ko govorimo o Afriki, velikokrat pozabljamo, da je to velikanska celina, o kateri vemo zelo malo. Kako Afričani gledate na svojo celino?

To je čudovita in bogata celina, ki se hitro razvija ter ima veliko zlata, diamantov, kakava in drugega. Imamo veliko rodovitne zemlje in smo odlični v kmetovanju. Vendar bo treba še veliko narediti, nabaviti stroje in opremo ter se izobraziti. Afričani smo ponosni na svoje poreklo. V Gani imamo radi svojo kulturo in živimo precej tradicionalno. Afričani smo praviloma zelo glasni in se hitro spoprijateljimo, zelo smo radovedni in obožujemo našo hrano. Posebno tisto z veliko mesa, če se le da divjačinskega. Radi imamo velike družine. En moški se lahko poroči s petimi ženskami, če lahko skrbi zanje in za številne otroke.

 

Človeška vrsta izhaja iz Afrike, zato je to dejansko mama Afrika, kot jo imenujete v pesmi.

Afriko vidimo kot žensko. Tam je zemlja zelo plodna in ženske dajejo življenje, zato jo kličemo mama Afrika.
 

Ko zahodni mediji poročajo o Afriki, pišejo le o vojnah, lakoti in migrantih, a obstaja tudi druga Afrika, mar ne?

Seveda obstaja tudi lepa stran Afrike. Ni res, da tukaj ves čas divjajo vojne, lakota in bolezni. Z glasbo si želim naslikati in opisati pristno afriško zgodbo, kajti glasba je edini jezik, ki ga lahko vsi govorijo in razumejo. Smo prijazni, prijateljski, zelo kulturni in barviti. Ko v naši skupini začnemo peti pesem, na začetku ne vemo, kako bo sestavljena in o čem bo govorila, nato pa se vsak pridruži s svojo zgodbo in nekatere so srečne, druge spet žalostne – na koncu vse prepletemo v celoto. Naše pesmi imajo sporočilo, ne glede na to, kako seksi in zapeljivo zvenijo, v njih vedno najdemo moralni nauk. Kot bi zmešali riž, fižol in drugo zelenjavo v enolončnico, ki ima odličen okus. Seveda moraš dati noter tudi meso. Pri nas pravijo, da preveč mesa ne pokvari juhe. (Smeh.)
 

Kaj menite o predsodkih, ki jih imajo po svetu o Afriki in ­Afričanih?

Ljudje imajo pravico do lastnega mnenja, je pa na nas, Afričanih, da te predsodke spremenimo. Ko grem ven, sem ponosna na svojo našpičeno kodrasto frizuro, pisana oblačila … Če ne bomo ponosni na to, kdo smo in od kod prihajamo, če bomo sramežljivi in ustrahovani, se bodo predsodki le še nadaljevali. Sicer pa se poraja nova Afrika, mladi smo odločeni spremeniti njeno podobo, saj smo vse bolj izobraženi. Verjamem, da je znanje moč.
 

Prve glasbene izkušnje ste prejeli od matere, ki poje v cerkvenem zboru.

Mama je katoličanka, oče pa musliman, a smo zelo umirjena družina. Oče ima poleg mame še tri žene, dve sta muslimanki, ena pa sledi tradicionalni veri. Dedek je bil poglavar in njegova vera je bila povezana s starodavnimi plemenskimi običaji, tako da smo versko pisana in velika družina, v naši širši družini je približno 120 ljudi.
Otroci smo bolj navezani na mamo, zato sem z njo veliko hodila v cerkev. Tam sem pazila na mlajšo sestro in velikokrat zraven pela.
 

Kot mladenka ste igrali nogomet. Ste imeli resne ambicije?

Obožujem nogomet, vendar nisem imela dovolj močne volje, da bi v tem športu videla prihodnost. Glasba mi je bliže. A kdo ve, če bi takrat imela dobrega trenerja, bi mogoče zdaj igrala za kak ganski nogometni klub. Gana je znana po odličnih nogometaših, čas je, da postane znana tudi po glasbenikih oziroma glasbenicah.
 

Kdaj ste ugotovili, da bo glasba vaš poklic?

Ko sem zmagala na televizijskem šovu talentov v Gani Vodafone Icons. Postala sem zelo popularna in odločila sem se, da bom pevka, da je to moje poslanstvo.
 

Ste tudi aktivistka. V pesmih pojete o krutih otroških porokah, nasilju v družini in se borite za pravice žensk.

Tam, kjer sem odraščala, veliko deklet ni smelo v šolo. Veliko moških še vedno meni, da mora biti ženska zaprta v kuhinji in da je njena najpomembnejša naloga rojevanje otrok. Razmere se počasi izboljšujejo, vendar deklice marsikje še vedno obrezujejo in ženske zaničujejo. Otroške poroke je vsekakor treba izkoreniniti, za kar se strastno borim. Veliko mojih prijateljic se ni smelo šolati, kar je povzročilo osebne tragedije. Tudi ko sem sama začela pevsko kariero, se je zdelo, da je to za žensko nekaj nezaslišanega. Do danes se je marsikaj spremenilo, starši so vse bolj ponosni, ko vidijo hčerke na odru.