Vsi smo bili uporniki, z razlogom ali brez

Reška zasedba Paraf, ki ji je založba Dallas Records nedavno izdala spominsko škatlico s štirimi cedeji in bogato opremljeno knjižico, je bila ena ključnih zasedb jugoslovanskega novega vala. Z ustanovnim članom, pevcem in kitaristom Valterjem Kocijančićem, smo se pogovarjali pred nastopom njegove zasedbe Valter svira Parafe na Orto Festu v Ljubljani.

Je bilo pomanjkanje informacij, kaj je to punk, koristno za Parafe?

Ne vem, ali je bilo to dobro, vem pa, da je na koncu dobro izpadlo. Imel sem srečo, da je moj oče iz Sežane razvažal tuji tisk vse do Črne gore. Tako sem imel precej dober vpogled v tuji glasbeni tisk Pop Foto, Bravo, New Musical Express in podobne revije. Sem le videl, kaj se dogaja, nisem pa tega slišal. Ker sem bil mlad in uporniški, sem bil prepričan, da moram tudi jaz nekaj odigrati. Na podlagi fotografij sem ugibal, kako bi to moralo zveneti.
 

Danes je prav obratno. Od preveč glasbenih informacij lahko zaboli glava, mar ne?

Današnja glasba je večinoma res sranje. Se opravičujem, ker sem nekoliko vulgaren, vendar je glasba danes tako industrijsko pripravljena. Seveda ne trdim, da smo bili vrhunski glasbeniki, smo bili pa uporniki. Danes v glasbi šteje le dobiček, zato pa tudi je tako, kot je, vse je sfabricirano. Tako kot je tudi hrana …



 

Kakšno glasbeno predznanje ste imeli, ko ste ustanovili Parafe?

Na delavski univerzi na Reki sem se učil klasično kitaro, tako da sem imel solidno predznanje. Zaradi tega mi je bilo lažje začeti igrati glasbo, ki smo jo nato razvijali po svoji volji. Kot najstnik nisem toliko maral za klasiko, kot mi je bil blizu rock. Skratka, bil sem normalen mladenič. No, pozneje smo vendarle prešli na ta punk rock, ki se nam je zdel najbolj naš, sprva po obleki in pozneje, ko smo ga slišali, tudi po glasbi.
 

Takrat verjetno ni bilo preprosto dobiti solidnih inštrumentov. Kako ste se znašli vi?

Najprej smo akustične kitare spremenili v »električne«, tako da smo nanje montirali pick up magnete. Za ojačevalec smo uporabili radio znamke Soča z močjo petih vatov. Z baskitaristom Zdravkom sva se priključila na ta radio in je grmelo, kolikor je pač zmoglo. Radio je hitro razpadel in smo iz druge hiše privlekli nov radio. Nato sem kupil svojo prvo električno kitaro, to je bila kitara Eko Kadett bele barve, vendar z njo Parafi nismo nikoli nastopili. Hitro sem se je znebil. K sreči je bila na Reki ena posebna velika trgovina. Jugoslavija je imela takrat neko blagovno menjavo z Združenimi državami Amerike. Tako se je v tej trgovini pojavilo 50 Gibsonovih kitar. Tam sem kupil prvo Gibsonovo kitaro SG. Vedno sem si sicer želel model Les Paul, vendar mi je bil finančno nedosegljiv.
 

V Sloveniji, v Ljubljani, ste bili vedno zelo dobro sprejeti.

Nam je bila Ljubljana vedno kraj, kjer smo se počutili kot doma. Že naš prvi nastop je bil dobro sprejet, predvsem zato, ker so bili Slovenci obrnjeni proti zahodu in so hitreje prihajali do informacij kot mi na Reki, da ne omenjam Zagreba, Beograda in drugih mest.
Vsakič ko smo igrali v Ljubljani, smo imeli občutek enakosti in enotnosti. Med nami na odru in tistimi pod odrom ni bilo razlike. Vsi smo bili uporniki. Z razlogom ali brez, niti ni tako pomembno. V Sloveniji smo bili vedno zelo dobro sprejeti. To me je veselilo takrat in me tudi danes.
 

Parafi so vse studijske albume posneli v Ljubljani?

Da, zahvaljujoč Goranu Lisici Foxu, ki je razposlal naše demo posnetke, ki smo jih naredili na radiu Reka. Naenkrat smo prejeli telegram, da moramo posneti album. Tako smo posneli svoj prvi album in bili veseli kot prasci. (smeh) To je bil za nas vrh vrhov.


 

Potem pa je izjemno dolgo čakal na odločitev komisije za šund.

(mogočen smeh) To je bila strašanska neumnost.
 

Posneli ste prvi punk album v Jugoslaviji, izšel pa je kot tretji.

Posneli smo ga spomladi 1980, izšel pa je jeseni. Album je bil v skladišču. Ni šel v prodajo, niso pa imeli močnih argumentov, da bi ga prepovedali. Čeprav smo spremenili besedila in ovitek ter opravili avtocenzuro. Niso vedeli, kaj bi, in so na album dali nalepko z dodatnim davkom na šund. To je pomenilo, da je bil za 60 odstotkov dražji, kot bi bil drugače.
Na vso srečo je bil naš prvenec A dan je tako lijepo počeo … razprodan. In tudi vsi poznejši dotiski. V celoti smo prodali 25 tisoč izvodov albuma, kar je za številne danes sanjska številka.
 

Takrat so samo najboljši albumi dobili tako nalepko, tudi Dolgcajt Pankrtov.

Da, s to nalepko so le dolili olje na ogenj. Saj še vedno drži, da je prepovedan sadež najslajši. Smo bili pa vsaj v družbi najboljših. (smeh)
 

Ste imeli težave zaradi besedil?

Nekaj smo jih sicer spreminjali, vendar je smisel besedil ostajal nespremenjen. Nismo več rekli govno, temveč drek in tako naprej. (smeh)
 

Kakšne odnose pa ste gojili s policijo in partijo?

Takrat, ko sem nastopal s Parafi, nisem imel nikakršnih težav s policijo. Potem pa je policija počasi ugotovila, za kaj gre pri tem punku. Takrat sem ravno odšel iz skupine. Novi Parafi so nadaljevali kariero in oni so imeli redno težave s policijo. Očitno so nekomu stopili na žulj. Policija je pač počasi dojemala, kaj se dogaja v družbi in med mladino.
 

Policiji ste posvetili Narodnu pjesmu, partiji pa Goli otok.

Glede na to, da je ljudska milica nastala iz naroda, smo to pesem morali poimenovati Narodna pjesma. Takratna milica je služila narodu, sedanja policija pa le vladi. Goli otok je pa bil naša največja ilegalna uspešnica. (smeh)

»Današnja glasba je večinoma res sranje. Se opravičujem, ker sem nekoliko vulgaren, vendar je glasba danes tako industrijsko pripravljena.«