Vsake orgle so svet zase

Pred kratkim so v župnijski cerkvi svetega Vida v Šentvidu pri Stični prvič zadonele nove župnijske orgle. Prejšnje pnevmatske so bile izdelane leta 1912, nazadnje pa so jih temeljito obnovili pred 30 leti. Za zasnovo in strokovne zamisli novih orgel sta poskrbela Aleš Razpotnik in Luka Posavec, organist in orgelski izvedenec. Slednji je za Delo povedal nekaj več o projektu novih orgel v Šentvidu, enem od treh znotraj krovnega projekta Organistica. Druga dva sta še projekt Franc Goršič in dokumentacija orgel ljubljanske stolnice.

Šentviške orgle je kot svoj 41. opus izdelalo Orglarstvo Močnik iz Cerkelj na Gorenjskem, sredstva zanj pa so bila zbrana iz darov župljanov, je pojasnil Posavec, ki sicer v Nemčiji v Weimarju zaključuje magistrska študija orgel in cerkvene glasbe ter v Würzburgu študij čembala. Nekdanje Mayerjeve orgle niso več (dobro) opravljale svoje funkcije, bile so dotrajane, organisti so morali vse pogosteje opustiti kakšen register. »Včasih se zgodi, da kateri izmed registrov utihne med samim igranjem,« je v farnih oznanilih ob najavi projekta novih orgel zapisal tamkajšnji župnik Izidor Grošelj. Kot je pojasnil Posavec, so bili že za tisti čas uporabljeni slabši materiali. Ko so v devetdesetih letih orgle predelali, nadgradnja zvočnega koncepta, kot je malce kritičen Posavec, tako idejno kot tudi izvedbeno ni uspela. Večina orgelskih delov je bila tudi črvivih, zato v tem primeru ni imelo smisla orgle obnoviti.

Ohranjena slovenska orgelska kultura

Čeprav je bil velik del Mayerjevih orgel dotrajan, se strokovna sodelavca novih orgel nista lotila na način, da bi vse, kar je staro, zavrgla in naredila na novo, temveč sta najprej dokumentirala, v kakšnem stanju so posamezni deli tega mogočnega instrumenta. V šentviški cerkvi so bile namreč orgle nekakšna sestavljanka štirih različnih orglarjev, omara je bila iz leta 1838, takrat je nove orgle za Šentvid izdelal mojster Peter Rumpel, glavnina pa je nastala v času pred prvo svetovno vojno, ko jih je izdelala orglarska delavnica bratov Mayer. Kasneje so bile orgle še dvakrat nadgrajene.

»Natančno dokumentacijo smo izdelali z namenom ohranjanja izročila in arhiviranja. Velikokrat se zaradi praktičnosti in smotrnosti staro umika novemu. Kljub temu pa se moramo zavedati svojih korenin in dogajanja tedanjega časa. Dokumentacija orgel je tako eden od načinov, da bodo tudi prihodnje generacije bolje razumele odločitve ter razmišljanja preteklega in današnjega časa,« razmišlja Posavec. Prvi resnejši pogovori o novih orglah so se v župniji Šentvid pri Stični začeli leta 2017.

Nove orgle ohranjajo dediščino starih orgel, orglarske tradicije orglarjev Franca Goršiča in Ivana Milavca, ter zvočne barve svetovno znanih orgel v Hoffenheimu. »Koncept je torej bil, da ohranimo slovensko orgelsko kulturo, Goršiča, Milavca, ter orgle razširimo še z nekaj vnosi drugih barv iz Nemčije iz istega obdobja. Z Alešem sva se odločila, da za potrebe dokumentacije razvijeva potrebno sistematiko ter metodologijo, kako dokumentirati. V mednarodnem prostoru namreč mnogi vrednotijo in arhivirajo orgle po njihovi zunanjosti, zvočni zasnovi ali subjektivnem vtisu. Redki pa so poskusi objektivnih strokovnih dokumentacij in analiz, na primer razmerij med piščalmi itd.,« je dejal Posavec, ki je eden redkih orgelskih izvedencev pri nas.

Za zgodovino orgel se je začel resno zanimati v prvem semestru študija v Würzburgu, ko so jih prvič peljali na ogled instrumenta orglarja Eberharda Friedericha Walckerja v Hoffenheimu. Tam je prvič dobil asociacije na orgle v uršulinski cerkvi v Ljubljani.

Iz teorije v prakso

Zvočno zasnovo novih orgel je poleg Posavca in Razpotnika pripravil še Christoph Bossert iz Würzburga. V orglah je 1650 piščali, 1220 kovinskih in 430 lesenih. Na treh manualih in pedalu imajo razporejenih 28 zvenečih registrov. Kot poklon nemškemu orglarju Eberhardu Friedrichu Walckerju (1794–1872) pa vsebujejo nove orgle tudi pet zvočnih barv svetovno znanih orgel v Hoffenheimu ter barvo zvoka, imenovano Kvintaten, iz orgel Ivana Milavca (1874–1915) v ljubljanski stolnici. Orgle delujejo po principu mehanske igralne trakture na stožce. Instrument je postavljen, vendar bo potrebno še kakšno leto za njegovo izpopolnjevanje, pojasni Posavec.

Kot pojasni, je bil glavni izziv, kako sam koncept, zasnovan v teoriji, izvesti v praksi. »Dokaj lahko si je namreč zamisliti, koncipirati, vprašanje pa je, kako to umestiti v prostor. Snovalci smo orglarstvu Močnik zastavili tako zvočne kot tudi tehnične izzive. Šentviška cerkev je kot nekakšna cev, ni visoka, je dolga in zato akustično manj ugodna. Tehnični izziv sta predstavljala vetrni ustroj oziroma mehovje ter sistem mehanske sapnice na stožce: to so majhni ventilčki v lesenih kancelah pod piščalmi, s katerimi organist nadzorovano uravnava količino zraka v piščalih. Omenjena tehnologija se v novih orglah ne uporablja že dobrih sto let. Zato je bilo potrebno modificirati, odpraviti pomanjkljivosti ter celotni sistem prilagoditi sodobnim kriterijem.« Hkrati so orgle tudi največje nove mehanske orgle s sapnicami na stožce v svetu, pove Posavec.

Orgle sprva niso bile povezane s Cerkvijo

Orgle je slabih tristo let pred našim štetjem patentiral Ktesibios iz Aleksandrije, ki je bil sicer strojni inženir, in ne glasbenik. Njegova žena Thaïs je bila prva organistka. Sam razvoj orgel sledimo v različnih virih preko 5., 6. in 7. stoletja. V 8. stoletju je Cesar Konstantin V. odposlal tri poslanike h kralju Pipinu Malemu v Francijo. Številne kronike omenjajo s tem prihod orgel v Evropo. V 9. in 10. stoletju zasledimo prve večje orgle v katedralah. Temu razvoju lahko sledimo vse do današnjih dni.

V samih začetkih orgle niso bile cerkveni instrument. V stari Grčiji so prirejali glasbena tekmovanja iz igranja na orgle, v starem Rimu pa so bile znamenje prestiža. Bile so zvočna kulisa konjskih tekmovanj in gladiatorskih iger. Posavec sicer opaža zanimanje za instrument tudi zunaj Cerkve, saj na koncerte vedno pridejo tudi obiskovalci, ki ne zahajajo v cerkev. Specifika organistov je ta, da morajo biti zelo prilagodljivi. »Kot organist namreč vedno prideš v novo okolje, prostor, pred seboj dobiš nov, drugačen instrument. Tu je pomembno poznavanje organologije, s katero se ukvarjam. Za organista je dobro, da razume zvočno zasnovo orgel, na katere igra. Vsake orgle so namreč svet zase, individuum. Poleg prilagodljivosti je potrebna tudi vzdržljivost, saj je včasih v cerkvi samo nekaj stopinj Celzija,« pove Posavec.

Na vsake orgle praviloma ne moreš igrati vse glasbe oziroma glasbe iz vseh obdobij. »No, tehnično že lahko, če zanemariš zvočno estetiko,« še pojasni Posavec, rojen leta 1996, ki je najverjetneje edini izšolani in certificirani orgelski izvedenec pri nas. Kot pravi, si želi, da se po koncu študija vrne v Slovenijo, a tega še ne more z gotovostjo reči.