»Vsakdo bi moral vsaj enkrat na Metaldays«

Pet dni metala. Več kot 80 glasbenih zasedb. Okoli 10.000 ljubiteljev in simpatizerjev metalske glasbe z vseh koncev sveta in domala vseh celin. To je 16. festival Metaldays, ki je letos potekal od 22. do 26. julija v Tolminu.

Najbolj neučakani so postavljali šotore že teden dni pred začetkom druženja. Sicer jih je bilo po besedah organizatorja Slobodana Milunovića - Bobana malce manj kot lani, a je z obiskom zelo zadovoljen. »Nismo imeli takšnega headlinerja kot lani Judas Priest, ampak vse tedenske festivalske vstopnice so bile razprodane.«
»Prvič sem tukaj,« je začela pogovor starejša gospa, o kateri se je na prvi pogled zdelo, da se je znašla na napačnem kraju, ko je s slamnatim klobukom posedala ob reki. »Krasno je. Lepo, sproščeno. Česa takšnega še nisem doživela,« je povedala Belgijka Roos Skessens, ki se je prvič srečala z metalom leta 2005. Živi blizu festivala Graspop in tedaj je na cesti spoznala pet metalcev. Njena druščina je v skoraj 15 letih znatno večja, »se pa še vedno srečujemo na festivalih«. In tako je letos v zadnjem trenutku padla Slovenija. »Tako je fajn, da bom prihodnje leto spet prišla,« je dejala, čeprav sicer ni strastna ljubiteljica metala.

Vinny Figueredo se je v Tolminu naslikal tretjič. »Ministrstvo za zdravje bi moralo opozarjati, da Metaldays lahko povzroči odvisnost,« se je pošalil prijazni Brazilec, ki je že kupil vstopnico za prihodnje leto. »Festival sem odkril po naključju, ko sem potoval skozi Slovenijo. Nato sem se preprosto zaljubil v to dogajanje, ki je bistveno več kot zgolj glasba. Vsakdo bi moral vsaj enkrat v življenju na Metaldays.«
 

Tekma med flamingi in samorogi

Metalci so tudi ljubitelji idilične narave, ki obdaja Tolmin in njegovi smaragdni reki. Res, da sta Soča in Tolminka hladni, a v vročih dneh je marsikdo klical Tlaloca, azteškega boga dežja in vode, sumerskega Ningirsa, nordijskega poglavarja poplav in dežja Freya pa tudi slovanskega Dažboga, da prinese dež. A ne glede na to dobre volje, norčij in polnočnih blodenj ni manjkalo. Sotočje je bilo videti kot portoroška plaža, a veliko bolj zabavna. Dolgolasci, kljub vročini večinoma še vedno v črnini, so se po rekah podili s samorogi in flamingi. Družbo so jim delale želve, napihljivi plavajoči avtomobili, delfini ... Toliko plavajočih prevoznih sredstev je bilo, da bi, če bi bil vesoljni potop, vsakdo imel svoje prevozno sredstvo, se je pošalila udeleženka dogodka Katja, prijatelj Žiga pa je hudomušno pripomnil, da je metalcem očitno uspelo, kar Noetu ni – rešiti samoroge.


 

Lončnica figa in sočne besede

Fiktorja, fige v loncu, ki je prve dni prisostvovala na koncertih glavnega odra, kamor jo je vsak dan prinesla skupina udeležencev festivala, na koncertu grških black metalcev Rotting Christ ni bilo videti. Če bi bil, bi bilo njegovo preživetje vprašljivo. Pevec Sakis je med koncertom zbrano občinstvo večkrat presenetil s kletvico. »Metalski bojevniki, dajte roke v zrak, da vas vidim,« je podžigal ljubitelje glasbe. Nastop je bil ob napevih v grščini še posebej čaroben.



Občinstvo ni bilo ravnodušno niti ob finskih Kalmah. Kljub imenu, ki bi ga lahko prevedli z »do groba« ali »smrti«, je bilo ozračje še kako živo. Še nasmejali smo se tem severnjakom, ki veljajo za zadržane, ko je pevec Pekka Kokko dejal: »Imeli bomo kratek premor, no, jaz ga bom imel, ker sem najstarejši.« Malce je zadihal in nadaljeval: »Tole je pesem (začne nekaj v finščini), ma saj ni važno, saj ne razumete finsko.«



A vsega tega ne bi mogli reči o ameriških progresivnih metalcih Dream Theater. Pevec Kevin James LaBrie prvo tretjino koncerta enostavno ni zadel pravih tonov. »Ma saj so govorili, da bo vprašljivo, kakšen bo koncert,« je nekdo povzel razprave s forumov. Vseh res niso prepričali. Pravzaprav so prepričali znatno manj ljudi kot Rotting Christ, čeprav je več kot 400 obiskovalcev ta dan prišlo samo zaradi njih. »Bog te nima rad,« je nekdo siknil po dvajsetih minutah koncerta. »Saj njega pa res nima,« je v šali pripomnil drugi, vzel pivo in šel.

Tla so se krepko tresla v četrtek s švedskimi Soilwork, malodane oglušeli pa bi lahko z njihovimi rojaki Hypocrisy. No, malce predaha so občinstvu z neskončno energijo le pustili, ko si je pevec Peter Tägtgren vzel minuto, da je izpljunil žuželki, ki sta našli pot do njegovih ust. Nekaj zatem je bilo Demons & Wizards, ki so bili eden od vrhuncev festivala, nemogoče opazovati z zaprtimi usti. Nepozaben dan so sklenili prav tako nepozabni Irci s skupino God Is an Astronaut.
 

Bije Metaldaysu zadnja ura?

»Sram me je, da nisem prej vedel, da obstaja. Tukaj je več kot 70 narodnosti. To je strahovito pozitivna promocija Slovenije, zato verjamem, da je to tudi mesto za državo in njen prispevek temu, da bomo take dogodke še bolje promovirali. Navdušuje me ekološka usmerjenost festivala,« je ob odprtju festivala dejal gospodarski minister Zdravko Počivalšek, potem ko se je s prireditelji sprehajal ob Soči.

Ampak Milunović je odkrito dejal, da vidi le še eno izvedbo festivala, v katerega vsako leto vloži vsaj 1,5 milijona evrov. Čez dobro leto bo država v Tolminu gradila obvoznico, da bi umaknila tranzit iz centra: »Festival bomo lahko izvedli le, če me bodo politiki prepričali, da bi se festival lahko nadaljeval kljub načrtovani gradnji obvoznice. Če se bomo lahko dogovorili, da nas hrup, ko bo zgrajena, ne bo motil.«



Kam se bo preselil Metaldays, če se bo – Tolminci pravijo, da ga »pokopavajo« že več let in da ima leto vendarle še 51 tednov –, je za zdaj skrivnost. V igri naj bi bili dve lokaciji, ena od teh ob obali. »Po pogovoru z direkcijo za infrastrukturo težav, ki jih organizatorji izpostavljajo, ne vidim kot nepremostljivih. Dogovorjeni smo, da se bomo po letošnji festivalski sezoni usedli za isto mizo vsi vpleteni in dogovorili, kako naprej,« je bil miren tolminski župan Uroš Brežan.