Hiša kulture Celje bo danes v ­Narodnem domu v Celju in jutri v Narodni galeriji v Ljubljani pripravila koncert Godalnega orkestra Ljubljanski solisti. Solistka bo Petra Kovačič, ki je od leta 2016 članica Dunajske državne opere in ansambla Dunajski filharmoniki. Izbrala je Carmen fantazijo Franza Waxmana, za katero pravi, da se zdi morda res »le« šport na violini, a skriva veliko muzikalnosti.

Violinistka Petra Kovačič: »Umetniki smo odgovorni za to, da pripeljemo svoje obrtniške sposobnosti do ravni, da nam tehnični problemi ne predstavljajo ovire v tem, kar hočemo izraziti. Sliko lahko popravljaš leta in leta. Ko mi odigramo koncert, se tiste izvedbe ne da več ponoviti.« FOTO: osebni arhiv

Petra Kovačič je v enem od najboljših orkestrov na svetu članica prvih violin. Pred manj kot tednom dni se je vrnila s turneje po ZDA, a pravi, da ji je bilo v veliko čast, ko so jo kolegi Ljubljanski solisti vprašali, ali bi z njimi nastopila kot solistka. O koncertih v Celju in Ljubljani je pojasnila, da si prizadevajo zajeti esenco skladb. »Program je zelo pisan, atraktiven. Upam, da se bomo na odru tako dobro ujeli, kot se ujamemo na vajah, da bo vsem v užitek igrati in da bo občinstvo šlo domov malo drugačno, kot je ­prišlo na koncert.«

Zakaj ste se odločili za delo ­Franza Waxmana?

Predlagala sem Carmen fantazijo, ki sem jo študirala že v času študija. Takrat sem zelo rada igrala take virtuozne stvari, zdelo se mi je, da ljudje malo podcenjujejo njihovo muzikalno stran. Po eni strani je to šport na violini, ampak večina ljudi se usmeri v to, da bodo odigrane vse note. Hotela sem iti korak naprej in povleči muzikalno plat.

V Dunajski filharmoniji ste od leta 2016. Kako gledate na ta leta?

Prvih šest mesecev se nisem niti zavedala, kam sem prišla. Kolegi so me zelo hitro sprejeli, zdelo se mi je, da je kar dobra atmosfera. Ampak to je bil površen občutek, ko vidiš samo lepe stvari. Kot takrat, ko si malo zaljubljen. Po pol leta, bila sem še v poskusni dobi, so začeli padati tudi kakšni komentarji. Ne bi rekla, da je bilo karkoli slabonamernega, ampak ko si v poskusni dobi, moraš računati na to, da bo vsak sodelavec še kaj pripomnil. Tudi najbolj popoln človek na svetu ne more biti všeč 150 ljudem enako. Mene je to strašno obremenjevalo in sem se prilagajala na ravni, ki ni bila več človeško sprejemljiva. Potrebovala sem dve leti, da sem si postavila meje, se naučila sprejemati, si priznala, da ne morem biti vsem všeč, da nisem popolna. Nimam mere in sem preveč samokritična, zato je dobro, da imam tak poklic. Pri nas je namreč rok za dokončanje projekta dan koncerta. Če tega ne bi bilo, bi bila po mojem sposobna vrtati v stvari v nedogled. To je bila prva velika lekcija.

Ali ni prav to čar – večno iskanje popolnosti?

Umetniki smo odgovorni za to, da pripeljemo svoje obrtniške sposobnosti do ravni, da nam tehnični problemi ne predstavljajo ovire v tem, kar hočemo izraziti. Sliko lahko popravljaš leta in leta. Ko mi odigramo koncert, se tiste izvedbe ne da več ponoviti. Je unikat. Na račun unikatnosti ne da trpi popolnost, ampak je trenutek tisti, ki odloča, kako bodo stvari potekale. Mogoče je čar v tem, da so naši koncerti vedno unikatni.

Temsig je pot med dunajske ali berlinske filharmonike

Vam je kakšen posebej ostal v spominu?

Nazadnje se me je dotaknila predstava La bohème v Dunajski operi. Po naključju sem bila prosta, prijateljica je imela še eno vstopnico. La bohème sem tri dni prej igrala, potem sem šla poslušat to opero. Z isto dirigentko, skoraj isti kolegi so igrali v orkestru, isti pevci. Ko igraš v luknji, bolj opaziš nianse, gledaš dirigenta z razdalje enega metra in vidiš, če se kaj začne podirati. Če en pevec malo prepozno vstopi in postane dirigent živčen, mogoče je sodelavec, ki mora zaigrati solo, malo na trnih. Te stvari se v luknji zelo čutijo in kakšna predstava je lahko tudi nekoliko neprijetna. Večina dobrih glasbenikov je zelo občutljivih. Če nimaš empatije, če ne čutiš, kaj se dogaja okoli tebe, ne moreš biti dober glasbenik. Na tej predstavi pred dvema mesecema mi je prvič v življenju postalo jasno, da je to, kar igramo, na veliko višji ravni, kot sem mislila, da je. Opera se me je veliko bolj dotaknila. Nisem bila fokusirana na to, da moram šteti pavze in poslušati vse druge. Tako se me je dotaknilo, da so mi solze prišle v oči.

Katera dela si še želite igrati?

Naš orkester se čuti bolj povezanega z avstrijsko glasbeno srenjo. Igramo zelo veliko Brucknerja in Mahlerja. Absolutno bi si želela igrati več dunajske klasike, ker tega skoraj več ne igramo, celo kakšne Haydnove, Mozartove simfonije, po dolgem času smo igrali Mendelssohna, kar je bil velik užitek. Pri operah mi je najbolj pri srcu Richard Strauss, nekaj njegovih še nisem igrala. Ampak pri operi nisem izbirčna. Bi se pa definitivno veselila več komorne glasbe.

Torej je koncert z Ljubljanskimi solisti kot nalašč.

V preteklih letih se nisem mogla pridružiti. Ne, ker ne bi hotela, ampak ker je bilo enostavno preveč službenih obveznosti. Zelo težko dobim en teden prosto. Če v službi manjkaš, tudi če si na bolniški, moraš manjkajoče termine nadomestiti. Če me ves teden ni in zamudim petnajst terminov, je to kar velik primanjkljaj. Zato se že v tej sezoni odločam za naslednjo, koliko projektov si bom vzela, kateri bi mi bili najljubši, prioritete je treba postaviti zelo visoko.

Prejšnji teden ste bili Dunajčani v ZDA.

Da. Štiri dni v New Yorku, potem štiri dni v San Franciscu. Običajno imamo na leto tri večja gostovanja. Jeseni je vedno Azija, februarja ali marca Amerika, spomladi ali poleti pa daljša evropska turneja.

Odziv je verjetno vedno ­navdihujoč.

Vidi se razlika v kulturah. V Ameriki, tudi če kakšen koncert ni čisto posrečen, se ljudje celo leto veselijo naših koncertov in odzivi so vedno zelo topli. Vedno so stoječe ovacije, te denimo na Japonskem niso pogoste, ampak Japonci se izkažejo z gostoljubnostjo na najvišji ravni, tam se počutimo kot rock zvezde.

»Od petnajstih minut igranja je bilo odvisno vse moje življenje«

Koliko pomeni, da imate v orkestru še nekoga iz domovine?

Čeprav je Avstrija sosednja država, smo drugačni. Iztok Hrastnik [kontrabasist] je moj sodelavec v Dunajski filharmoniji, oba sva zelo neposredna. Ne znava se pretvarjati. Če nama ni všeč, se bo videlo. Ne, da bi hotela delati dramo, ampak mi bolj pokažemo, ko nam nekaj ni všeč, ko nam ni prav, Avstrijci so zelo zadržani. V tujini veliko pomeni, da imaš nekoga, ki podobno razmišlja, ki se mu lahko greš potožit, ko je nekaj kaplja čez rob. V začetku je bilo zame to še bolj pomembno. Veliko sem bila v stikih z Iztokom in njegovo družino. Njegova žena je bila moja sošolka na srednji glasbeni šoli in smo se tudi na prijateljski ravni poznali. Na začetku sta mi zelo pomagala.

Boste ostali na Dunaju ali imate kakšne druge želje?

Zelo si želim tudi učiti. Od letošnjega študijskega leta sodelujem z Akademijo za glasbo v Ljubljani. Ohranjam stike, za zdaj pa ostajam na Dunaju. A ne načrtujem veliko. Nimam še svoje družine in nisem vezana na eno lokacijo. Bom videla, kaj mi bo prineslo življenje.