Vsak festival je zgodba zase

Boban Milunović je direktor in lastnik podjetja Artfest ter solastnik PRH, ki skrbita za dogajanje na slovenski festivalski glasbeni sceni. Z bluesovskim MotörCityjem je sklenil mesečno poslanstvo v Tolminu ob Tolminki in Soči, kjer so se pred tem zvrstili še Reggae Overjam, MetalDays in Punk Rock Holiday. Zadnja sta zgodba o uspehu, za preostale, kamor spada tudi novembrski Winter Days of Metal v Bohinjski Bistrici, še išče pot iz rdečih številk. Z Milunovićem smo potegnili črto o dogajanju na sotočju, kjer sledi še sklepni del s Halamoye Dance festivalom.

Ali ni kar velik strošek, da drugo leto zapored podarjate motocikel, ko za MotörCity šele nabirate večje število obiskovalcev?

Odvisno, kako na to gledaš. Pravzaprav je to za nas zelo poceni promocija. Če bi ta denar namenili običajni promociji, bi bil doseg manjši. Zadeva ni poceni, ampak pritegne veliko pozornosti.

Letos so prireditelji podarili Harley Davidsona. Foto Nika Brunet

Organizacija takšnega števila zelo nišnih festivalov ni majhen zalogaj in kljub uspehu MetalDays in Punk Rock Holiday v Artfestu poslujete z izgubo. Se splača vztrajati?

Med festivali pravzaprav ni razlike, le čas potrebujejo. Punk je v prvem letu naredil 350.000 evrov izgube, na primer. Šele četrto leto je dosegel pozitivno ničlo in nato zrasel na današnjo raven. Podobno velja za takratni Metalcamp. Festival pač potrebuje pet let, da se prebije na pozitivno stran.
Za zdaj s festivali, ki so dobičkonosni, vlagamo v druge. Delamo dolgoročno in tako, kot sem verjel v MetalDays in Punk Rock Holiday, verjamem tudi v druge festivale. Za MotörCity smo letos v predprodaji prodali precej več vstopnic, upamo, da bomo lahko Winter Days of Metal kmalu sklenili pozitivno. Overjamu bomo vrnili avgustovski termin, MotörCity pa prestavili na začetek julija.

Boste vse gradili na konceptu festivalskih počitnic?

Ne. MotörCity je običajen festival, podobno bomo naredili tudi z Reggae Overjam, saj se je v zadnjih dveh letih pokazalo, da je premalo ljudi zainteresiranih za celotedenske počitnice. Festival potrebuje velike spremembe, dosedanji koncept ni pravi. Pozneje pa se bo lahko kakšen dan dodal, če se bo tako pokazalo. Tako smo naredili tudi s PRH. Metalci pa dejansko prihajajo zaradi počitnic in že nekaj dni pred začetkom festivala.

Blues mojster. Foto Marko Alpner

Je velika razlika med obiskovalci metala, punka, reaggeja?

Prav ničesar nimajo skupnega. Vsak festival je zgodba zase. Zato se tudi prilagajamo vsakemu posebej od načina promocije, ponudbe ... Nekateri artikli, ki se zelo dobro prodajajo na MetalDays, se na PRH ne, na primer. Če gledamo na obiskovalce kot potrošnika – na punku spijejo dvakrat več na osebo kot na MetalDays, ampak metalci kupujejo precej več drugih stvari. Tudi dinamika nakupov je povsem različna. Punkerjev do sedmih zvečer skorajda ni, potem pa je pet ur popolna norišnica. Metalci so že ob osmih zjutraj na zajtrku. Izkušnje enega festivala težko prenašaš na drugega.

Ali drži, da v vsej Sloveniji ni bilo dovolj ledu za MetalDays in PRH in da ste ga morali uvažati?

Drži, ampak to se ni zgodilo prvič. Letos smo ga uvažali iz Avstrije in Hrvaške, saj se ga v Sloveniji preprosto ne proizvede toliko, kolikor ga mi rabimo. Po punku nam je tudi zmanjkalo biorazgradljivih kozarcev, ki jih tudi nismo več našli v Sloveniji. Za MotörCity smo jih pripeljali iz Nemčije.

Količina piva je najbrž tudi zanimiva.

Slovenija ima samo eno pivovarno, ki je lahko naš partner, in to je Laško. Ne pogovarjamo se o kakovosti, ampak o količini, logistiki in odzivnosti. Pogovarjati smo se začeli s Heinekenom, ki nam je določil Laško. Posel resda ni nič boljši kot z doslej Budweiserjem, je pa logistično precej lažje.

Vas okoljska ozaveščenost tepe v poslovnem smislu, ker je odvoz biorazgradljivih smeti toliko dražji od običajnih?

Ne tepe nas, saj smo sami izbrali takšno usmerjenost. To zdaj delamo že deset let in smo tri korake pred vsemi drugimi festivali. Ta usmerjenost mi veliko pomeni. Pivovarni smo, na primer, postavili pogoj, da zagotovi biorazgradljive kozarce, ki smo jih morali doslej sami financirati.

Kako kot glasbenik, glasbeni entuziast brzdate čustva, ko gre za posel? Z Artfestom in PRH imate skorajda tri milijone evrov prihodkov.

To je bila težava pred kakšnimi osmimi leti, ampak ta faza je za menoj, ko se je Metalcamp spreminjal v MetalDays. Nekateri takrat teh čustev niso znali obvladovati in to lahko resno škodi poslu. Še vedno pa mi je to delo v veliko veselje in še vedno uživam na nastopih skupin, ki se pojavijo tukaj.

Srečnica. Foto Marko Alpner

So bili Judas Priest letos pika na i?

Ne verjamem, da bomo imeli v Tolminu kdaj kaj večjega. No, razen če bi se morda Iron Maiden spomnili, da bi radi igrali na klubski sceni (smeh), kajti v njihovem pogledu smo mi na tej ravni. Je pa bilo že za Judas Priest precej naporno zaradi njihove produkcije. V prihodnje bomo verjetno pozornost namenili mlajšim prodirajočim skupinam in se začeli odmikati od skupin najstarejše lige. V programski shemi Overjam in PRH pa nisem vključen.