Vsak dan sem se počutil kot Aristotel

V bučnem predprostoru studia Dada sredi Bruslja, med brbljanjem najmanj desetih jezikov, je peščica novinarjev, zbranih skoraj iz vseh republik nekdanje skupne države (manjkali sta le Hrvaška in Črna gora), sedla h krajšemu pogovoru z legendarnim komikom in ustanoviteljem kultne politično-družbene satire Top lista nadrealista, glasbenikom in frontmanom skupine Zabranjeno pušenje ter motorjem njene beograjske frakcije No Smoking Orchestra, dr. Nelejem Karajlićem.

Priložnost za srečanje je ponudil festival Balkan Trafik, ki je v Bruslju potekal konec aprila in na katerem je bil Karajlić po desetih letih spet »v akciji« in pred mikrofonom. Njegovo glasbeno kariero v vzponu je zaustavil infarkt. »Res sem se ustrašil. Ravno sem se odpravljal na piknik z družino in bil veselo vznemirjen, ko me je stisnilo. Mislil sem, da je konec, da je to cena, ki jo moram plačati za svoj način življenja. Nekaj mesecev sem potreboval, da sem prišel k sebi,« je povedal v sproščenem pogovoru po koncertu, na katerem je obkrožen z nekaj kamerami in omenjenimi novinarji pel in skakal, kot bi nastopal pred večtisočglavo množico.

Priljubljeni umetnik se je dolgo izogibal novinarjem, saj ga je po razpadu države in selitvi v Beograd obdajala avreola kontroverznosti. Zakaj je zapustil rodno Sarajevo v času obleganja? Ali se počuti kot izdajalec? Kaj je povzročilo nepovraten razhod z dolgoletnim prijateljem in soustvarjalcem Sejem Sexonom? Zakaj ne sodeluje s sarajevsko različico zasedbe Zabranjeno pušenje? Zakaj je ohranil ime zasedbe v prevodu, ko se je pridružil Goranu Bregoviću in Emirju Kusturici? Zakaj ga je Kusta naposled vrgel iz lastnega benda? Nele Karajlić je človek, ki se mora v javnosti nenehno opravičevati in pojasnjevati svoje besede – izgovorjene ali zapisane v knjigah, ki jih v zadnjem času strastno piše –, koronavirus je zaustavil pisanje zadnjega dela trilogije, ki opisuje življenje prebivalcev Solunske ulice 28 v Beogradu. Šele pred leti je pretrgal tišino in na ta vprašanja odgovoril v pogovoru za bosansko oddajo. Takrat je povedal, da identitete ne gradi na nacionalni pripadnosti, temveč na podlagi kulturnega imetja. »Vse, kar se je v kulturnem smislu zgodilo med Vardarjem in Triglavom, je del mene,« je opisal svoje jugoslovansko občutje.

Tokrat je priložnost za srečanje z njim ponudila glasba, zato smo se, intuitivno, prisotni spraševalci sporazumeli, da se bomo bolj ali manj omejili na splošna glasbena vprašanja. Pogovor z jugoslovansko legendo bi v zasledovanju (nacionalnih) interesov svojega občestva hitro lahko razkosali in razvlekli vsak na svojo stran. Glasba je bila torej zopet združevalna sila, preteklost smo pustili ob strani, a je bila kljub temu v odgovorih nenehno prisot­na. Kako se torej lotiti pogovora z legendo? Najbolje, da se prepustiš toku.


 

Dolgo niste nastopali. Kakšen je občutek? Zdi se, da ste se z glasbeniki dobro ujeli, čeprav ste se srečali prvič.

Vsi so dobri glasbeniki, dobra ekipa, ki prihaja z različnih koncev sveta. To je podlaga za dober, če se izrazim z našo besedo, 'vajb'. Kitarista Willyja Fuega, ki je nekdanji član benda Manuja Chaa, poznam že od prej. Ko smo bili na turneji z No Smoking Orchestra, smo se večkrat srečali na kakšnem festivalu. Vsi so dobro seznanjeni z našo glasbo, lahko bi rekli, da so odraščali ob njej. Zato je bil tokratni nastop verjetno največji izziv prav zame, saj teh skladb nisem pel že deset let. Priznam, da me je skrbelo, ali se bom spomnil vseh besedil, zato sem si na tla ob mikrofon namestil 'plonk listke', a jih na koncu nisem uporabil. Zadnjič sem stal na odru leta 2011 v Royal Albert Hall v Londonu. Ob tokratnem koncertu sem se počutil nekoliko čudno, a imam rad izzive, zato sem se odzval povabilu festivala Balkan Trafik.


 

Da ste peli v praznem studiu, zgolj pred peščico novinarjev, vas očitno ni motilo. Delovali ste, kot da imate pred sabo večtisočglav avditorij.

Karantena je morda res ubila telo, ne pa duha oziroma domišljije. Človek mora samo zamižati in si predstavljati množico ljudi. To imam v sebi. Kar se energije tiče, sem odpel le štiri skladbe. Če bi bil to cel koncert, ne vem, kako bi zdržal na tej ravni uro in pol.
 

Koncert so napovedali kot popotovanje med Beogradom, Brusljem in Barcelono ter vas razglasili za Rocking B-je. Kaj menite o tej glasbeni mešanici?

Na svetu obstajata samo dve vrsti glasbe. Indijska in judovska. Čez tisočletja sta šli prek številnih filtrov, pri nas pa sta se ta dva originalna tokova spet srečala. Lahko bi rekli, da je na Balkanu trk dveh zgodovinskih glasbenih linij najbolj izrazit. Iz Indije je prišla rumba, od Judov pa dvojka [dvočetrtinski takt], na Balkanu smo to združili in dodali nekaj svojega. Judovska linija je potovala naprej proti zahodu in s sefardskimi Judi prišla do Španije in južne Francije, po tistih koncih se je kotalila in prišla v stik z lokalnim prebivalstvom, tudi Arabci. Ko raziskuješ glasbo, je to nekakšna arheologija duha, ugotoviš, da je vse bolj ali manj povezano. Na koncu gre le za vprašanje načina igranja. V naši pihalni sekciji je bil na primer saksofonist Francoz brez balkanskih korenin. A če znaš igrati in imaš srce, lahko dobro igraš tudi kitajsko glasbo. Tako je med nami nastala neka nova mešanica. Ščepec je dodala španska pevka Amparo Sánchez. Mojo glasbo so vsi poznali, zato so bile stvari jasne, le namesto kitar smo dodali nekoliko več trobent.


 

Kaj menite o tem, da pobuda za združevanje kultur, umetnosti, slikarstva, filma, glasbe Zahodnega Balkana prihaja iz Bruslja in ne iz naših krajev?

Saj mi se že združujemo, ne potrebujemo institucije, da bi to počeli. Ko pride popularni pevec iz Sarajeva v Beograd, bo napolnil Areno, in obratno. Dejstvo je, da smo z No Smoking Orchestra z Goranom Bregovićem in Emirjem Kusturico tako mešanico gojili že pred več kot dvajsetimi leti. Na neki način smo predhodniki tega, kar danes počnejo Belgijci. To se mi ne zdi nič nenavadnega.
 

Združili ste glasbo in film …

Obdobje od leta 1998, ko smo ustvarili glasbo za film Črna mačka, beli mačkon, pa naš prvi skupni album Unza Unza Time leta 2000, je bilo eno od najbolj vznemirljivih in ustvarjalnih v mojem življenju. Delali smo neverjetne stvari. Združili smo romunsko melodijo z nemškim jezikom. Ljudje so spraševali, kako. A to je povsem naravna povezava. Pojma nimate, koliko Nemcev živi v Romuniji, kjer veljajo za manjšino. Balkan je čudovito prizorišče različnih vplivov, melodij, sevdaha, sevdalink, starogradskih, ora, kola, vse to imamo v krvi. Emir je bil ključna figura razvoja takšne popularne kulture, s svojimi filmi, v katerih so bili Romi glavni junaki. Romi so bili kot nekakšni pismonoše, ki so prenašali glasbo iz ene vasi v drugo in jo predstavljali po svoje. Če si predstavljamo Balkan kot nekakšno livado, na kateri raste polno cvetlic in sadnega drevja, so Romi kot čebele, ki oprašujejo cvetove. Zato je bilo zame to najbolj plodno obdobje, počutil sem se kot Aristotel, ker sem vsak dan odkril nekaj novega.
Še eno dejstvo nam je prišlo naproti, ne le meni, temveč vsem, ki prihajamo iz Jugoslavije – to je neverjetno plodovita popularna kultura sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Preživela je vojno in razpad države, v kateri je nastala, preživela bi verjetno tudi ponovno združitev te države. Pesmi Zdravka Čolića, Gorana Bregovića, filmi Kusturice, Top lista nadrealista, Đorđe Balašević, Leb i sol, Pankrti … vsa ta kulturna ­povezanost je tako bogata in močna, da je ne more razbiti niti daytonski sporazum niti Badinterjeva komisija. To je globoko ukoreninjeno v nas in nekaj, kar je komunizem nezavedno zapustil prihodnosti. Da je pred koronavirusom Čolić šestkrat napolnil Areno, je potrditev, da je ta kultura še vedno močna. Če jo Čola napolni šestkrat, jo jaz dvakrat, Dino Merlin trikrat, Azra pa morda sedemkrat. Prav to nam je bržkone pomagalo, ko smo z No Smoking Orchestra začeli igrati po svetovnih odrih. Ko smo stopili na oder v pariški L'Olympii, zame ­tista množica ni bila nič novega, saj smo polnili dvorane v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Skopju in Ljubljani. In nato se tako rekoč čez pol stoletja srečamo v centru Evropske unije, ki slavi našo glasbo in kulturo. Mar ni to nekaj prelepega?


 

Avditorije ste torej polnili od Južne Amerike do Japonske. Kako si razlagate ta mednarodni uspeh? Kaj menite, da ljudi, ki verjetno še vedo ne, kje je Balkan, privabi k naši glasbi?

Z gotovostjo lahko rečem, da je to predvsem svoboda. Pred dvajsetimi leti se je na svetovnem tržišču pojavila splošna zasičenost z 'industrijskimi formami', ki jih je potiskala v ospredje glasbena industrija, britanski pop, hip hop … To je občinstvu kmalu začelo presedati. V devetdesetih je v Franciji in Belgiji eksplodirala arabska glasba, v Španiji se je začela norost s hispano melodijami, s tem mislim tudi na Južno Ameriko, ta jezikovni trg je velik. Tudi slovanske dežele z Rusijo na čelu so iskale nekaj novega in v to smo No Smoking Orchestra vpadli kot diverzanti, hajduki. Naenkrat smo za to bolezen imeli vseh pet vrst cepiv (smeh). Mi z Balkana imamo prednost, da od nas nikoli nihče ne pričakuje veliko, potem pa naenkrat nudimo vse. Če argentinski bend igra punk, mu ne boste verjeli, ker veste, da tam igrajo tango, če pridejo Avstrijci in igrajo hip hop, jim ne verjamete, ker veste, da so tam najboljši v valčku. Če pa pride nekdo iz Beograda ali Sarajeva, od njega ne pričakujete nič. Potem pa vas popolnoma prepriča, ko vas preplavi in osvoji s svobodo, razuzdanostjo, norostjo … in resno režijo. Ko namreč gledate šove No Smoking Orchestra, se navzven zdijo spontani, veseli, celo neartikulirani nastopi, a ne smete pozabiti, da je bil v bendu režiser in vsak naš korak je bil koreografiran kot broadwayska predstava. Kusta je natančno predvidel in določil, kam naj kdo kdaj stopi in kako naj se obnaša, ko se tempo pesmi spremeni. Pri tem to ni bil rezultat dogovora, bolj občutek za to, da prevzameš nadzor nad večtisočglavo množico in ves čas priteguješ njeno pozornost.

Naš vrhunec je bil gotovo okoli leta 2004 – ko je nastal tisti znameniti posnetek koncerta v Buenos Airesu. Takrat smo bili bend, ki je lahko kjerkoli po svetu privabil od pet do deset tisoč ljudi, naj je to Japonska, Južna Koreja, Argentina, Romunija ali Estonija. Za kaj več bi morali imeti že kakšen Yesterday. Pri tem smo iz provincialne sredine mislili, da jezik, v katerem poješ, igra pomembno vlogo. Tako sklepanje je zgrešeno. Naša najbolj prepoznavna pesem Bubamara je v romskem jeziku – in samo jaz, ki sem jo napisal, razumem, o čem poje. Jezik sploh ni problem, pač pa to, kako boš s tem, kar imaš, ustvaril atmosfero.


 

Vidite danes koga, ki bi lahko šel po vaših stopinjah?

Podoben princip imajo Dubioza kolektiv. V Skopju sem jih slišal v živo in ugotovil, da so veliko boljši kot na posnetkih in videih. To je dober znak, ker pomeni, da je bend zrel in da gre lahko samo še navzgor. V Srbiji 'razbija' trobentač Dejan Petrović, ki je svetovna liga. Gotovo je v Makedoniji že kakšen nov Leb i sol. Če bomo pametni in če se bomo v Jugoslaviji na institucionalni ravni odločili, da bodo te skupine in posameznike promovirali tudi v tujini, ta glasba lahko postane izvozni artikel.
 

Pa mislite, da obstaja takšen institucionalni interes? Za zdaj je videti, da je vsak prepuščen samemu sebi.

Vsi smo začeli sami. Naše države v te bende in glasbo niso vlagale, če izvzamemo državno podporo Kusturičevim filmom. Res je bil prav film platforma, s katere smo delovali. A smo glasbo financirali sami. Seveda ne gre le za vprašanje države, ampak vseh, ki se ukvarjajo s tem poslom in imajo domet ter avtoriteto na tem področju, kot jo imajo na primer Belgijci, ki organizirajo ta festival. Našim na Exitu [glasbeni festival v Novem Sadu] sem večkrat poskusil razložiti, da imajo veliko priložnost ustvariti blagovno znamko, prek katere bodo mladi bendi s tega področja postali prepoznavni in bodo z nastopom na Exitu dobili priložnost igrati na drugih festivalih, kot je na primer Balkan Trafik. Regijski festivali so lahko stopnica za mlade glasbenike. Kdo ve, morda je tudi ta moj nastop po desetih letih začetek moje nove kariere.
 

Se tudi vam včasih zdi, da je politični populizem, ki se širi po svetu, kot nekakšna šala iz skeča Top liste nadrealistov?

 
Ha! Res jevčasih tako, kajne. Populizem, ali kakor mu pač že rečemo, seveda ni naključje. Je odgovor na liberalni kapitalizem, ki je presegel vse meje v zlorabljanju človeških virov in človeka v prvi vrsti razume kot potrošnika ne kot bitje. Zadnji primer tega je nogometna superliga. Tako so lepo povedali, da se jim jeb… za navijače. Človeštvo pač ni popolno, zgodovina ne reagira vedno najbolj razumno. Ko Lenin naredi revolucijo, za njim ne pride nek še bolj razumen človek, ampak po navadi tak, ki mu je ime Stalin. Tako je tudi danes. Posebej v tako imenovanih visoko demokratičnih državah kot so Združene države. Tam je bila reakcija najbolj rudimentarna. Izvolili so človeka, ki je junak resničnega šova, junak liberalnega kapitalizma, ki je ustavil procese. Ali nek politik lahko spremeni smer velikega letala, kakršen je liberalni kapitalizem, brez populizma, brez dviganja zidov, brez težkih besed na twitterju, tega ne vem.
 

Bi imel novi primitivizem kot nekakšna subverzija diskurza sploh kakšno moč proti današnjemu populizmu ali bi bilo treba poseči po močnejši artileriji? Ali dobri stari novi primitivizem sploh še živi?

 
Seveda živi. Nikoli ne bo umrl. Na neki način je postavil model obnašanja. Izmišljeni lik Elvis J. Kurtović in njegove reakcije na somišljenike pa tudi nasprotnike, je postal model, ki ga je prevzel Trump. V smislu: jaz sem svetovna zvezda in nihče mi nič ne more. V določeni družbeno-politični situaciji je to, kot sem omenil, reakcija človeštva. Ne smemo spregledati, da je njegov poraz proti Bidnu dokaj sumljiv. Ne zaradi števila glasov, ampak zaradi dejstva, da so vsi mediji, ki so Bidnu napovedovali zmago in ga promovirali v želji, da se Amerika vrne v zlato dobo ekspanzije liberalnega kapitalizma, ponavljali, da je največ glasov v zgodovini ZDA dobil Biden, zamolčali pa so dejstvo, da je za njim drugi največ glasov v zgodovini ZDA dobil Trump. Seveda je na teh volitvah glasovalo zdaleč največ ljudi. Ta zatajitev drugega mesta v zgodovini ZDA zbuja sum v dobre namere teh, ki razglašajo Trumpov poraz. Svet nima samo enega centra, spet so se pojavile resne sile, kot sta Rusija in Kitajska, in rezultat tega je tudi cirkus, ki smo mu priča na tržišču cepiv.