Stvari niso vedno take, kot se zdijo

Ceci n'est pas une pipe. To ni pipa. Ta stavek je belgijski nadrealistični slikar René Magritte zapisal pod risbo pipe in tako namignil na varljivost predstavljene podobe. Če njegovo metasporočilo parafraziramo, lahko zapišemo: To ni festival. Glasba na njem igra pomembno, če ne ključno vlogo, a že od začetka je Balkan Trafik predvsem križišče kultur in idej, prostor ustvarjalnega dialoga, povezovanja in sodelovanja.



Povabilo medijem na festival v Bruselj v času polnega razcveta koronavirusa je zvenelo kot kakšna spletna prevara. A radovednost, raziskovalna žilica in želja, da bi po več kot letu dni spet videla in slišala glasbenike igrati v živo, je preglasila klic razuma, ki je preračunaval tveganje za okužbo in tehtal težave ob pridobivanju gore dokumentov za prehajanje meja. Razum je imel prav. Stres ob vsem naštetem bi lahko ublažil le koncert koncertov ali pa, kot je dejala srbska kolegica, »ta pot bi dobila smisel le, če bi v Bruslju spoznala ljubezen svojega življenja«.
 

Zdravilni učinki rasta zeneke

Žar v očeh pobudnika in direktorja festivala Nicolasa Wieërsa in njegov zlati zob, ki poblisne vsakič, ko se nasmehne, sta do določene mere pojasnila norost, da se je v teh okoliščinah lotil organizacije 15. edicije ne ravno skromnega dogodka. »Vztrajam iz dveh razlogov. Hočem, da festival preživi, in ne bom odnehal samo zato, ker mi tako narekujejo politiki,« je odločno zatrdil, ko sva se srečala v studiu Dada, streljaj od impozantnih modernih evropskih političnih sedežev in palač.

»Ob vsej norosti, ki nas obdaja, je to, da smo se zbrali in skupaj ustvarjamo – nekaj človeškega. Filantropskega pravzaprav.« Jasno mu je, da festival ne bo prinesel zaslužka. Prejšnja leta je potekal v eni od večjih bruseljskih koncertnih dvoran, ki sprejme 6000 ljudi. Zdaj večino programa občinstvo lahko spremlja prek mobilne aplikacije. Čeprav festival podpirajo številne evropske fundacije, denar hitro kopni. Samo razvoj aplikacije je stal 40.000 evrov. »Najel sem studio, videoopremo, tehnično osebje – ne morete si misliti, kako hvaležni so bili, ker so lahko spet delali. Z veseljem sem plačal glasbenikom enake honorarje, kot če bi igrali pred polnim avditorijem, čeprav s spletnimi ogledi ne bomo nič zaslužili,« je pojasnil Wieërs.

Res, v studiu je poleg tehničnega osebja priča koncertom le peščica novinarjev, vsi z Zahodnega Balkana, a glasbeniki igrajo in pojejo, kot da pred njimi valovi večtisočglava množica, ki jim ploska in vzklika Encore.

Direktorjeve besede so pretrgali neparni ritmi in rezki zvoki trobent, iz mikrofona pa se je zaslišal znan glas: »Pozdravljeni vsi! Kjerkoli že ste. V kuhinji, sobi, z mamo in atom. Dvignite roke, da jih vidim!« je dr. Nele Karajlić v beli opravi pozdravil neviden avditorij. Ustanovni član in frontman skupine Zabranjeno pušenje je bil v polnem zamahu.

»Na odru« je bil po desetih letih glasbenega premora. Po srčnem infarktu se je »upokojil«, a na Wieërsovo povabilo se je odzval in iz Beograda prek Istanbula devet ur potoval do Bruslja, da bi se pridružil osemčlanskemu ansamblu glasbenikov iz Barcelone, Francije, Makedonije in Bruslja, ki se je pod imenom The Rocking Beez zbral samo za to priložnost. »Ta nastop je kot zdravilo. Rasta zeneka. Zanimalo me je, kako so moje stare pesmi slišati s temi glasbeniki. Nikoli ne veš, morda je to začetek moje nove kariere,« je utemeljitelj novega primitivizma razmišljal v sproščenem pogovoru po koncertu med primerjanjem izkušnje s koronavirusom.
 

Zgodilo se je čisto blizu vas

Da ne le politične, ampak tudi kulturne balkanske transverzale potekajo skozi Bruselj, se je zgodilo po naključju. Nicolas Wieërs, sicer belgijski režiser televizijskih oddaj, se je pred dvajsetimi leti med malico zapletel v pogovor z lastnikom lokalne okrepčevalnice, ki je bil po naključju s Kosova. Ilir (tako mu je bilo ime) mu je zgodovino in meje svoje republike narisal kar na papir, v katerem je bil zavit pomfrit, in ga povabil, naj se sam prepriča o lepotah njegove dežele. Wieërs je povabilo z veseljem sprejel. »Zgrabil sem kamero in že naslednji dan sedel na letalo.

V popolnoma prazni Prištini me je pričakal črn džip z zatemnjenimi stekli, natanko tak, kakršne v filmih uporabljajo trgovci s človeškimi organi. Pomislil sem, zdaj je po meni. V avtu je sedelo polno Ilirovih sorodnikov in z nasmehom so me prepričali, naj prisedem. Odpeljali smo se nekam v hribe, v vas s sveže izkopanimi grobovi. To je bil moj prvi stik z Balkanom,« je doživeto pripovedoval Belgijec, ki že nekaj let živi v Moldaviji.

Po treh tednih potovanja in prijateljstvih, ki jih je stkal z lucidnim lokalnim raperjem Bimbimmom, skromno olimpijsko judoistko, ki se je odrekla karieri v tujini, poslednjo »vizažistko«, ki na tradicionalni način poslikava obraze nevestam, in gorani, ovčerejci s Šarplanine, se je zaljubil v pokrajino in ljudi. Obiskal je še več balkanskih držav, vsakič s kamero, in usode ljudi ter zgodovina prostora so ga tako pritegnili in pretresli, da je svoje spoznanje hotel predstaviti belgijskim rojakom, o katerih je menil, da nimajo pojma, kaj se je zgodilo čisto blizu njih. Med razmišljanjem, kako naj balkanskim prijateljem vrne gostoljubnost, se mu je utrnila ideja o festivalu.
 

Mali kraji, velik potencial

Lepoto, pestrost, raznolikost, kompleksnost in kaotičnost Balkana, ki na festivalu odsevajo v glasbi, razstavah, uličnih poslikavah in sodobni umetnosti, ki korenini v tradiciji, je podkrepil tudi teoretično – z debatami oziroma okroglimi mizami, s katerimi se je to sredo festival začel. Najprej je dobila besedo Slovenija. »Začnimo z najmanjšimi,« je prek zaslona na uvodni digitalni okrogli mizi predlagal voditelj Olaf in nadaljeval: »Trbovlje morda ni širše znan kraj, ampak meni zveni znano. Spomnim se koncerta, ki sem ga obiskal enkrat v osemdesetih. Koncerta skupine Laibach, ki je prihajala iz majhnega kraja v Sloveniji, Trbovlje. Name so naredili velik vtis, ne le zaradi vse tiste energije, ampak tudi zato, ker so mi pokazali, da stvari niso vedno take, kot se zdijo.«

Belgijski voditelj je tedaj spoznal, da na videz neperspektivni kraji lahko skrivajo velik kreativni in intelektualni potencial. Vprašanje, kako ta potencial, energijo in raznolikost kraja ohraniti, je letelo na trboveljsko županjo Jasno Gabrič, ki se je z drugimi župani in podžupanjami udeležila debate o tem, kako se mesta spoprijemajo z raznolikostjo. Ob izvolitvi najmlajša županja v Sloveniji je opisala svoja prizadevanja, da bi tradicijo težkoindustrijske preteklosti združili z novimi mediji in multimedijskimi projekti ter povezovanjem z drugimi mesti in državami. Tako Trbovlje oživljajo, prenavljajo in odpirajo navzven, je dejala, preden se je debata krenila dalje, od najmanjšega k največjemu, v 15 milijonski Istanbul.

Perspektiv in primerov dobre prakse, kako se v multikulturnih in multietničnih družbah, manjših in večjih, spontano in naravno dogajajo povezovanja in sodelovanja različnih skupnosti, smo slišali na pretek. Medsebojno spoštovanje in ljubezen sta na festivalu vela iz besed in glasbe. Pa saj ljudje sami nikoli niso bili problem. Sence nad Balkanom rišejo drugi. Medtem ko po Bruslju pomladni veter razpihava oblake in nosi liste ter non-paperje, zaživi Magrittov fenomenološki paradoks. To ni non-paper. Nič ni tako, kot se zdi.