Makedonski virtuoz na kitari Vlatko Stefanovski dokaj pogosto nastopa v Sloveniji. Te dni je imel mini turnejo z Big band orkestrom Slovenske vojske. Za 17. april pa napoveduje samostojen nastop z akustično kitaro v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bo z njim nekaj pesmi odpel tudi Rade Šerbedžija. Mojstru kitare smo zastavili nekaj vprašanj.

Te dni ste imeli kar nekaj nastopov po Sloveniji z Big band orkestrom Slovenske vojske. Pogosto nastopate z njimi?

Nastopam dokaj pogosto, na moje in prepričan sem, da tudi na njihovo veliko zadovoljstvo. To je izreden orkester. Če komu poveš, da igraš z vojaškim orkestrom, so vsi nekoliko zadržani, ker pričakujejo, da tak orkester igra le koračnice. Vendar pa orkester sestavljajo mladi jazz, rock, pop glasbeniki, ki se oblečejo v uniforme, te jim, naj poudarim, odlično pristajajo.
To so kompetentni glasbeniki. Ta orkester ima enoten zvok, zahvaljujoč vsakemu od njih posebej, ter njihovemu dirigentu Rudolfu Gasu, ki jih odlično vodi. Tudi program je precej širok, saj izvajamo skladbe Stevieja Wonderja, Stinga, moje skladbe, pa tudi slovenske in makedonske ljudske pesmi.

To je sodelovanje, ki me nasmeje, pa tudi njih. Po koncertu smo vsi vedno zelo dobre volje. V bistvu smo imeli mini slovensko turnejo po kulturnih domovih, dva koncerta v Domžalah, pa v Tolminu ter v Krškem.
 

Dinamika koncerta s takšnim orkestrom je drugačna, kot ko ste sami na odru, mar ne?

Seveda. To je nekaj povsem drugega. Ko sem sam na odru, skušam vstopiti v neko posebno duhovnost in skušam z mojo glasbo, z mojim igranjem, nekoliko sprostiti občinstvo, da ne rečem – hipnotizirati. Prav malo umetnikov se je pripravljeno lotiti izziva biti sam na odru.

Za kaj takega me je pred tridesetimi leti inspiriral album Keitha Jarreta The Köln Concert iz leta 1975. To je posnetek koncerta enega človeka s klavirjem na odru, ki pade v ekstazo in s sabo potegne tudi občinstvo. To je zame neko posebno pol umetniško in pol magično dejanje.


 

Na takšnih koncertih z orkestrom imate posebno vlogo solista. Koliko prostora si vzamete za to?

Več prostora kot mi pripada, si ne smem vzeti. Če je solo štiri takte, je pač štiri takte. To je vse dogovorjeno z dirigentom in aranžerjem. Če ste na odru v družbi, se morate vljudno obnašati. Ne smete si prilastiti vsega prostora. Ves čas moram imeti odprte oči in ušesa tudi za kolege okoli mene. Tega se z leti dobro naučiš.
 

Kje pa je prostor za posameznikov umetniški ego?

Vsak normalen umetnik se stalno bojuje s svojim egom. To pa zato, da dobi umetnost prednost. Umetnost nima osebnosti in je ne sme imeti. Seveda obstajajo v umetnosti velika imena, ki so velike blagovne znamke. Vendar se mora človek trdo spopasti s svojim egom.

Na to isto vprašanje je Quincy Jones odgovoril – Mislim, da je ego preoblečena negotovost.


 

V Sloveniji pogosto nastopate v kombinaciji z Markom Hatlakom, pa tudi glasbenikoma makedonskega rodu, kot sta Vasko Atanasovski in Goran Bojčevski.

Lepo, da ste opazili ta sodelovanja. Ti izvrstni glasbeniki so mi blizu tudi kot ljudje in z njimi občasno nastopam. Nisem stalni del njihovega programa, oni pa niso mojega, vendar vsakič, ko je priložnost, radi nastopimo skupaj ter se družimo. To so zelo talentirani glasbeniki, tako da … Če ne bi bili na določeni ravni, z njimi ne bi nastopal. So povsem na primerni glasbeni in duhovni ravni.
 

Glasbena tehnika ni dovolj?

Seveda ne. Nihče ne pride na koncert, da bi gledal tehniko igranja, temveč, da doživi nekaj čustvenega, da je priča nečemu lepemu.
 

Pred leti smo bili na koncertu kitarista Joa Satrianija priča enemu najbolj dolgočasnih nastopov, z neprestanim soliranjem.

Ne maram obrekovati kolegov kitaristov, vendar je bilo tudi meni dolgčas na njegovem koncertu. Sem moral do šanka na pivo ali dve, ker ga je bilo res naporno poslušati, pa še preveč distorzije je nabil.


 

A gradite kulturne mostove med Slovenijo in Makedonijo?

To ni bila moja osnovna ideja, vendar je to očiten stranski učinek sodelovanj z glasbeniki iz Slovenije. Sicer pa sodelujem na podoben način tudi z bolgarskimi, turškimi, madžarskimi, avstrijskimi, angleškimi in drugimi glasbeniki. Skušam predati fino kulturno-umetniško sporočilo in pokazati, da so tovrstna sodelovanja možna in da nas vse bogatijo.

Tudi na koncert skupine The Rolling Stones pridejo ljudje vseh ver, ras, narodov in generacij. Ljudje so preprosti, le sistemi vse zapletejo.


 

Ko sva zadnjič imela intervju na Ptuju leta 2016, kjer ste nastopili z Miroslavom Tadićem, ste bili še Makedonec. Vmes pa ste postali Severni Makedonec. Se počutite kaj drugače in kaj novo ime pomeni za vašo državo?

(Smeh.) Naj vam povem, da mi svoje nacionalnosti nismo spremenili. To je dejansko administrativno vprašanje. Za vse, ki živijo v Makedoniji, je to bila precej boleča tema. Postavljali so mi tudi provokativna vprašanja ali bo pesem Makedonsko devojče postala Severnomakedonsko devojče. Nekateri se precej zlahka iz tega norčujejo, vendar je to zelo resna zadeva.
Saj veste, če živite v mali državi, v malem narodu, imate potrebo, da se na katerikoli način osamosvojite in pokažete svetu lastno kakovost. Makedonski film je imel letos edini od balkanskih držav, dve nominaciji za oskarja za dokumentaren film Medena zemlja ter prejel številne nagrade na filmskem festivalu Sundance.

Očitno so potrebni kompromisi, da se lahko gre naprej.
 

Na svetovni ravni ste bili med prvimi, ki so glasbo Balkana, glasbo Makedonije igral z rockovsko energijo. Ste takrat v skupini Leb i sol vedeli, da je to v bistvu precejšnja glasbena revolucija?

Vedeli smo, da smo drugačni. Da bi delali neko revolucijo … tega se takrat gotovo nismo zavedali. Bili smo zelo mladi in smo to počeli na povsem intuitivno strastni ravni. V bistvo res nismo imeli pojma, kaj točno počnemo. Na srečo si ti vinilni albumi skupine Leb i Sol zelo iskani in na eBayju dosegajo visoke zneske, nekateri tudi več kot 80 ameriških dolarjev. Torej smo vendarle bili nekaj vredni.


 

Kaj pomeni Aber dojde Donke, ki je bila velika uspešnica skupine Leb i sol?

Aber je turcizem in pomeni glas, novico, dojde, da pride, oziroma doseže, Donke je pa ime. Torej Vest je dosegla Donko.
V času najine mladosti so to vašo različico te makedonske ljudske pesmi primerjali s pesmima Carlosa Santane Europa in Samba Pa Ti.

Ko ste prej omenjali glasbeno revolucijo … Aranžma te pesmi je bil neke vrste manifest, kako je treba ravnati s folklorno glasbo na električen način in z veliko mero spoštovanja ter nekim novim duhom, novim pristopom k tradiciji.
 

Kasneje pa je to postal svetovni trend …

Da, dvajset let kasneje se je takemu pristopu reklo glasbe sveta – world music. Mi pa smo to počeli leta 1977, torej precej zgodaj.
 

Ko ste nazadnje nastopili v ljubljanskem Cankarjevem domu ste leta 2008 predstavili svoj odličen blues album Thunder from the Blue Sky. Takrat je bil vaš gost Jan Akkerman iz skupine Focus. Radi nastopate z različnimi glasbeniki?

Zelo rad. Ker gre za umetniško izmenjavo.

Vendar vas moram tu popraviti. Kasneje sem v Cankarjev domu nastopil tudi v postavi Kings Of Strings leta 2013 s še dvema kitarističnima virtuozoma Tommyjem Emmanuelom in Stochelom Rosenbergom. Rad nastopam s takimi mojstri, ker se od njih lahko veliko naučim, ne le o igranju inštrumenta, temveč o življenju nasploh. Preučuješ lahko tudi njihovo delovno etiko.
Skladba Hocus Pocus skupine Focus pa je velikanski glasbeni presežek.
 

Vidim, da imate oblečeno majico Davida Gilmourja in nosite kapo Jeffa Becka, dveh izjemnih kitaristov.

Gilmour je nedavno naredil spoštovanja vredno potezo, ko je prodal večino svojih kitar, nekatere med njimi so nastopale na taki imenitnih albumih, kot sta The Dark Side Of The Moon in Wish You Were Here. Tako je zbral 21 milijonov ameriških dolarjev in poskrbel, da so bili namensko porabljeni za boj prosti globalnemu segrevanju.

Tudi kapo Jeffa Becka ne nosim slučajno. Ne bi nosil kape nekoga drugega. Beck je verjetno najboljši še živeči električni kitarist. Srečala sva se ob njegovem koncertu v Beogradu, pogovarjala sva se, dal sem mu tudi nekaj mojih albumov.
 

V Ljubljani boste imeli solo nastop le z akustično kitaro, imeli pa boste tudi gosta.

Prišel bo Rade Šerbedžija, da bo z mano odpel nekaj pesmi. Ni le igralec in glasbenik, je veličina svetovnega formata. Dolga leta sva že prijatelja, tako glasbeno, kot zasebno.