Trump, Putin in Angela Merkel na odru Kina Šiška

Koncert, ki ga je Big Band RTV Slovenija pod taktirko Lojzeta Krajnčana pripravil v sodelovanju z dramskim igralcem (član ljubljanske Drame), pevcem, televizijskim voditeljem in izvrstnim imitatorjem Klemnom Slakonjo za danes zvečer, je že nekaj časa razprodan. To je nadgradnja prvega skupnega koncerta Glasba v teatru – teater v glasbi, ki so ga izvedli januarja v ljubljanskem SiTi Teatru.
 

So vas že poklicali iz predsedniških kabinetov Trumpa, Putina in Angele Merkel?

Žal ... ne. Še vedno čakam na klic. Angeli Merkel sporočam – Ruf mich an.
 

Se morate ozirati čez ramo, da bi preverili, ali ste tarča ameriške, ruske ali nemške tajne službe?

Ne. S tem se ne obremenjujem. Ne – ne – ne živim v strahu. Zdi se mi, da vse počnem v dobri veri, da bom nasmejal ljudi, tako tiste, ki podpirajo, kot tiste, ki nasprotujejo določeni osebi, ki se je lotim.
 

Se je katera od teh treh oseb nasmejala, ko je videla vaš video?

Mislim, da bi se Putin, glede na to, koliko sem ga raziskal, ob ogledu tega videa iskreno nasmejal. Za Trumpa pa ne vem ... Njemu ni kaj dosti do smeha.


 

Kot igralec morate imeti v sebi kar nekaj shizofreničnega značaja. Lahko komu stalno preklapljanje med liki, ki jih igra, resno škodi?

Odvisno, kako globoko greš. Prav je, da se v igralskem poklicu spustiš v globine sebe. Je pa nevarnost, da, ko si v globinah, prineseš na plan stvari, ki se jih pred tem ne zavedaš, in jih potem nosiš s sabo. Zelo pozoren moraš biti na to ter občutljiv in videti, kaj prihaja ven, ko koplješ, kjer nisi še nikoli, niti nisi nameraval.
 

Verjetno morate občasno prezračiti glavo. Kako to počnete?

Zagotovo. To počnem z meditacijo, da najdem svoj mir, da se za kakšno uro umaknem od sveta. Pustim, da vse, kar je negativno, splava iz mene. To sem začel pred enim letom. Tovrstno čiščenje je zelo pomembno.
 

Se igranje rado prenese v resnično življenje, ko marsikaj nevede zaigrate?

Igramo tako ali tako vsi. Za nekatere je to pač poklic. In tu je paradoks, saj pri tem skušamo biti čim bolj iskreni. V predstavah ali filmih skušam čim bolj iskreno prikazati čustva in to v tistem trenutku dejansko doživljati. Pomembna je odrska kilometrina, predvsem pa talent. S kilometrino se otreseš pritiskov, ki jih imaš kot mlad igralec zelo veliko. Hočeš vsem ugajati, dokler ne ugotoviš, da ne moreš ugoditi vsem. Ko si na odru, lahko le zaupaš lastnemu instinktu.


 

Ste bili glasbene izobrazbe deležni na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo?

Nimam formalne glasbene izobrazbe. Sedem let sem pel v mešanem pevskem zboru Viva v Brežicah. Začel sem v prvem letniku gimnazije in tam pel tudi, ko sem že hodil na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Potem sem moral prenehati, ker se mi časovno ni izšlo. Brežiško življenje sem pustil za sabo in v Ljubljani zaživel novo življenje, čeprav se seveda rad vračam v Brežice.

Na AGRFT smo imeli ure petja, ki pa niso bile kot solo petje, temveč bolj seznanjanje z glasbenimi žanri, s poudarkom na tistih, ki so bliže gledališču. Od francoskega šansona, nemškega kabareta, ameriške glasbe ... Ta predmet mi je bil zelo ljub.
Pred leti sem se prek interneta začel učiti igrati kitaro. Drugače ni šlo, ker so urniki nepredvidljivi in si nisem mogel najeti učitelja. Že eno leto se prek interneta učim igrati tudi klavir. Na tem področju pridobivam vse več izobrazbe.


 

Kaj ste najraje poslušali kot najstnik in kaj radi poslušate zdaj?

To mi je vedno nerodno priznati.
 

Kar pogumno!

Kot otrok sem ... punce so rade to poslušale, pa moja sestra je doma poslušala Back Street Boys ... Tako da se je začelo z njimi. Naučil sem se vsaj tega, kako gredo večglasne harmonije skupaj. V najstniških letih so to bili Red Hot Chili Peppers, zdaj pa poslušam pop in široko paleto glasbe iz vsega sveta prek itunes, ker me zanima, kako zvenijo različni žanri v različnih obdobjih.
 

Kako usklajujete službo v Drami z vodenjem televizijskih oddaj ter glasbenim delovanjem?

To je precejšen izziv. Z leti sem se naučil sprejemati samo stvari, ki me napolnijo in zadovoljijo, mi dajo dodatno energijo, da lahko to izvedem.
 

Denar za glasbene spote, posvečene politikom, dobite tudi z množičnim financiranjem (crowdfunding). Kako uspešni ste pri tem?

Enkrat sem se lotil crowdfundinga za videospot o Trumpu. Najprej sem se po letu in pol iskanja sponzorjev odločil, da bom prvi video za projekt TheMockingbirdMan Putin Putout financiral s svojim denarjem. Mislil sem, da bodo stroški videa pet tisoč evrov, na koncu so se podvojili, čeprav so bili sodelavci zelo skromni pri honorarju, nekateri so delali tudi brez plačila. Zamislil sem si, da bi za naslednji video zbiral denar s crowdfundingom, kar sem tudi naredil. Zbrali smo trideset tisoč evrov, kar je bilo super, vendar je bila produkcijska raven višja in sem na koncu spet moral nekaj dodati iz svojega žepa. Vesel sem, da sem to naredil. Tako sem nato prišel do sponzorjev, ki so mi bili pripravljeni dati denar tudi za videospot o Angeli Merkel, pri katerem sem na koncu spet nekaj dodal iz svojega žepa. Očitno bo treba uporabiti drugačen model financiranja.
 

Nastopili boste z big bandom, kar je gotovo nekaj posebnega. Kako ste se ujeli?

Super smo se ujeli. K sodelovanju je me povabil dirigent Lojze Krajnčan in naredila sva načrt, kaj bi izvajali skupaj. Nato je on naredil priredbe in aranžmaje tudi mojih pesmi. Program bo zmes slovenskih in tujih uspešnic ter mojih pesmi. Že ko sem prvič stal z njimi na odru SiTi Teatra, sem se počutil veličastno. Ko si na odru s takim orkestrom in močnimi pesmimi, se počutiš, kot da si na vrhu sveta.
 

Nastopili ste tudi z vokalnim orkestrom Perpetuum Jazzile v ljubljanskih Stožicah, kjer ste odpeli Bowiejevo Life On Mars.

To je bila posebna izkušnja. Namaskirali so me v Davida Bowieja in moram priznati, da me je, ko sem stopil na oder in videl množico, kar malo stisnilo. Občinstvo niti ni vedelo, kdo sem. Če bi vedelo, bi mi mogoče bilo lažje. Potem je seveda dobro šlo naprej. Nastopiti pred tako številnim občinstvom je bila zanimiva izkušnja.