Torul - Z značilnim elektronskim zvokom v svet

Torul je trio, ki igra elektronski pop z različnimi primesmi. Zasedbo sestavljajo vodja Borut Bernik (znan tudi kot Torul Torulsson), Maj Valerij in Borut Dolenec. O novem albumu in njihovi glasbi smo se pogovarjali s Torulssonom.

Glasba zasedbe Torul je fin retrofuturistični pop, ki mi je zelo blizu. To je bil med drugim zvok krasnih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Očitno je blizu tudi vam?

Vsekakor, to je očitno in hitro prepoznavno. Odraščal sem v dobi razvoja in tudi razširitve rabe analognih sintetizatorjev v glasbeni produkciji; sintetizatorji in »ritem mašine« so zanesljivo določali zvok marsikatere uspešnice. Seveda je bil del teh bolj kičast, drugi del pa je odprl popolnoma nova obzorja – zlasti kadar sintetizator ne skuša »nadomestiti« živega inštrumenta, temveč je uporabljen kreativno, da ne skriva svoje narave zvoka, ki ima lahko neskončno veliko drugih, tudi čustvenih atributov kot zgolj »posnemanje« naravnih zvokov. Ta vloga elektronskih inštrumentov je marsikomu še vedno nejasna.
 

Svojčas ste sodelovali na zanimivi slovenski kompilaciji, posvečeni pionirjem elektronske glasbe, skupini Kraftwerk. Priredili ste skladbo It's More Fun to Compute. Kaj so vam pomenili?

Kraftwerk so bili zelo močni ustvarjalci vse od začetka sedemdesetih. Niso delali poceni šlagerjev s sintetiziranimi zvoki, ampak hudo eksperimentirali, odkrivali umetne zvoke ritmov, moduliranih zvokov, vokodrov – vedno so zveneli pred časom, sveže, pogosto neslišano.
Kot otrok sem sicer absorbiral iz številnih žanrov, denimo post-punka in darkwavea/new-wavea/coldwavea, nove romantike, EBM, IDM, techna, electra, acida in seveda synthpop vod. Doma smo poslušali pretežno klasiko in jazz, v glasbeni šoli sem igral klavir, tako sem v zgodnjih letih aktivno vsrkaval zelo različno glasbo.
 

Uporaba računalnikov pri glasbenem ustvarjanju je pri nekaterih potuha, pri drugih pa neverjetno orodje za neizmerne možnosti ustvarjanja. Žal so ti bolj redki, mar ne?

Drži, tega sem se dotaknil že pri prvem vprašanju, na žalost je pri nas celo vse prepogosto klaviatura zgolj predmet s tipkami, na katerega se »igra«. Večina uporabnikov poišče zvok klavirja, električnega klavirja, hammonda, godal in podobno. Ne izkoriščajo osupljivih možnosti sinteze, premalo je zanimanja za to. Izberejo nastavljeni zvok in to je to. S tem merim tudi na računalnike, saj so dandanes pogosto tudi sintetizatorji ali celotna zbirka inštrumentov. Med bolj klasično usmerjenimi glasbeniki je še vedno veliko strahu, ki pa je res odveč. Računalnik je čudovito orodje, predstavljati pa si ga je treba kot nepopisan list, fantazijsko mesto ogromnih možnosti, ne kot berglo za neznanje, avtomatsko pisanje glasbe in podobne neumnosti.


 

Je pred kratkim izdani album Hikikomori nadaljevanje plošče Reset iz leta 2016?

Brez dvoma je zvok prepoznaven, tako pravijo, vendar svežino in korak naprej tudi začutiš. Novost je več mojega vokala, je na približno polovici pesmi. Novost je bas kitara, ki sem jo začel uporabljati za določene skladbe s preprostimi, a svojevrstnimi »catchy« bas linijami. Kot avtorja me na primer ne zanima toliko virtuoznost na basu, zanima me čustven, zvočno-ritmični učinek, ki ga ta vložek poda.
Reset je tudi drugi album z Majem, vokalistom, ki je zamenjal Jana Jenka, in naši odnosi so se v nekaj letih precej poglobili, počutimo se kot stari prijatelji. Zelo veliko smo nastopali in še nastopamo, izzivi so veliki, počutimo se odlično tako pred 150-glavim občinstvom kot tudi večtisočglavimi množicami.
 

Na spletu sem se poučil, da japonski izraz hikikomori pomeni prostovoljno osamitev in izključitev iz družbe. Kot da bi bila to eksterminacija tako opevanega individualizma. Glasba pa je po mojem zdravilo zoper osamljenost, saj spodbuja druženje, mar ne?

Ta naslov smo morda dali kot blago opozorilo. Sicer nismo aktivisti. Smo kar družabni ljudje, vendar iz svoje perspektive razumem tudi hikikomori in mi je dal misliti – delno se s tem poenačim pogosto, saj mi samota in izolacija ravno tako veliko pomenita. Po eni strani tedaj slišim svoje misli, sebe, glasbo, po drugi da ni prevelikega družbeno-družabnega balasta – pač je čas za stike in tudi čas za samoto.
 

Resda smo vsepovsod obdani s tehnologijo, vendar je živa izkušnja, recimo koncerta, nekaj neponovljivega.

Res je. Čeprav »electro« bandi, brez bobnarja, kot smo mi, od nekdaj uporabljajo določene nasnete dele v ozadju, skrbimo, da gre veliko stvari v živo – nedvomno vsi vokali, bas, kitara in marsikateri sintetizator. Nedvomno tudi sami ločimo med našimi boljšimi in slabšimi izvedbami, dovolj je možnosti za različne interpretacije, tako napake kot presežke.
 

Veliko nastopate v tujini. Ljudje še vedno radi hodijo na koncerte. Zdi se mi, da je zaradi vse težje prodaje glasbenih izdelkov postalo vse več glasbenikov odrsko aktivnih. Kako gledate na to?

Da, ampak to je že malo stara novica. Naj na kratko razložim. Žal se je precej sfižila tudi scena živih nastopov, glasbeniki doživljamo velik pritisk zniževanja honorarjev, izsiljevanja, ker je vedno dovolj kandidatov na voljo, še zdaj je pogosta miselnost »nastop pri nas bo za vas super reklama«. Mi smo si k sreči že ustvarili ime, da nam ni treba sprejeti čisto vsega.
 

Vaš album Hikikomori je bil ponekod odlično sprejet. Na nemški alternativni lestvici je pristal na prvem mestu, Rammstein dve mesti niže. To pa je uspeh!

Trenutno smo uspešni na kar nekaj takih lestvicah. Jasno to ni samoumevno in je sad trdega večletnega dela in prisotnosti tako v diskografskih izdajah kot tudi na odrih po Evropi. Seveda smo veseli, ker je včasih težko najti motivacijo, obstati ni lahko, glasbe je ogromno …
 

Prvič ste izdali skladbo v slovenščini Spanje, ki se povsem fino prilega v album. Je angleščina še vedno nujna za mednarodno kariero v pop glasbi?

Pesem Spanje je nastala spontano, ni bilo načrtovano, da bo v slovenščini. Nam večina glasbe s slovenskimi besedili pač ni všeč, redki mojstri pišejo tako, da zveni dobro. Zato mi je toliko pomembneje, da je slovensko besedilo tekoče, spretno umeščeno v glasbo, da ne zveni kot solo dramska predstava na odru. Angleščina je v zahodnem svetu pač daleč najbolj »sredinski« jezik, z njo glasba doseže več poslušalcev, saj lahko razumejo vsebino.
 

Imate dober vpogled v predvsem evropsko glasbeno sceno, o kolikšni razvitosti slovenskega glasbenega prizorišča lahko govorimo?

Slovenija premore ogromno glasbenikov, izvajalcev. Veliko je dobrih instrumentalistov. Morda pa pogrešam več odmikov od značilnega slovenskega zvoka žanrov, kot so slo pop-rock, sredinski rock, slo pop, ki se žal bore malo spreminja. Pohvalno je, da je vedno več mlajših zasedb, ki se odmikajo od teh spon in so aktualnejše. Rekel pa bi, da je treba čim več poskušati v tujini, to lahko dobro pokaže potencial in vse motivira narediti čim boljši, svojski izdelek. »Tega ne bo na naših radiih nihče vrtel« namreč ni zdrav pogled.