Točka popolne odgovornosti

Žan Tetičkovič se je z devetnajstimi leti odločil za drzno pot. Vpisal se je na New School, šolo za jazz in sodobno glasbo v New Yorku, in začel študirati bobne. Med študijem je razvijal skladateljski talent, za katerega je bil večkrat nagrajen, asistiral znanim profesorjem, nastopal in pisal avtorsko glasbo, ki jo je navdihnila predvsem migrantska izkušnja.

Komaj se je dobro »akulturiral«, kot rad reče, že ga je življenje speljalo na nova pota, v Barcelono, kjer je preživel tudi krizo zaradi novega koronavirusa. Z enajstčlansko zasedbo – jazzovskim septetom in godalnim kvartetom – bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma predstavil novo glasbeno zgodbo.
 

Nove kompozicije imajo predzgodbo. Navezujejo se na vaš debitantski album The Port of Life iz leta 2016, v katerem ste glasbeno opisali svojo izkušnjo imigranta skozi šest psiholoških stopenj akulturacije. Čeprav je to bila vsaj teoretično zaokrožena celota od mraka do zore, je to bil šele začetek … začetek trilogije. Kdaj ste ugotovili, da zgodba še ni končana?

Dobro vprašanje. Da nisem povedal vsega, sem ugotovil še pred izidom prvega albuma. Po ovekovečenju glasbe v studiu so prišle nove zgodbe, nov navdih. Med bivanjem v New Yorku so se dogajali novi psihološki procesi oziroma procesi akulturacije. Zgodba kako postati del nove kulture se je nadaljevala. Čez čas, ko sem te misli strnil na papir, sem ugotovil, da je to nova zgodba, ki pa se neposredno nanaša na stare stadije akulturacije, stara stanja.


 

V prvem delu so stavki suite predstavljali faze: slovo, evforija, kolaps, osamitev, prilagoditev in nov začetek. Ste bili tudi tokrat tako sistematični?

Seveda. Tudi nova zgodba ima več faz. Ne vem, ali bi vse našteval, naslovi so nekoliko daljši in bolj elaborirani, če lahko tako rečem. Če bo poslušalec poslušal oba albuma drugega za drugim, bo ugotovil, da gre za podobna stanja. Konec prvega albuma napoveduje­ začetek novega obdobja. V drugem albumu se porodi spoznanje, ki sem ga poimenoval velika praznina oziroma emancipacija od skupinske identitete. Gre za razmislek o tem, kako postati del neke kulture in se je hkrati osvoboditi. Sprejeti vse, kar te obkroža, in sprejeti sebe, to, kar si bil in si zdaj, ter poskusiti zaživeti v miru, spokoju, enotnosti v sebi.
 

Zato podnaslov suite Ensō, ki je v zen budizmu simbol razsvetljenja. Hkrati je v umetnosti kaligrafije povezan s potezo čopiča … tudi bobnarji pri igranju z metlicami rišete kroge po opni … ste pomislili tudi na to povezavo?

Nisem (smeh). Ensō je čudovita stvar, ki jo lahko interpretiramo na različne načine. Pri krožnem gibu je zanimivo, da gre za nesklen­jen krog. Opisuje dve zgodbi, neko zaokroženo celoto, ki pa ni čisto zaprta, pušča prostor za interpretacijo. To me je navdihnilo,­ ker sem ugotovil, da se v novih kompozicijah ponavljajo iste zgodbe iz prvega dela. V te faze sem tokrat vstopil že drugič, a z novim znanjem, novim pogledom na svet, zato je vse skupaj malo drugače. Glasba to dokazuje, čeprav gre za isto instrumentacijo, celo iste člane, le pevka in basist sta druga.


 

Pravzaprav ste si med skladanjem že sami zastavljali konceptualna vprašanja. Recimo: Kako doseči stanje notranjega miru in velike praznine? Kako se prepustiti spominom, odpovedati pričakovanjem ter dvigniti nad fenomene kulturne in skupinske identifikacije? Ste našli odgovore na ta vprašanja?

Taka vprašanja so predstavljala dobršen del procesa pisanja glasbe, saj sem hotel doseči točko popolne odgovornosti. Sprejeti posledice svojih dejanj in biti odgovoren zanje. Samo kot primer, za lažjo predstavo: sem Žan Tetičkovič, v imenu imam tri šumnike. Vedno sem mislil, da mi bo s takim imenom težje v življenju. Pri prvem albumu sem zato uporabil svoje umetniško ime Jean John, ki zveni zelo ameriško. Tudi pri drugem albumu je tako, če pa razkrijem skrivnost – v tretjem delu gre za vrnitev k prvotnemu imenu. Torej sem v procesu deakulturacije. To, da sem preživel toliko časa v ZDA in tujini nasploh, je imelo posledice. To bo vedno v meni, vedno bom edinstven zaradi tega.
 

V opisu novega albuma omenjate pojem migracijske svobode. Kako si jo predstavljate?

Kot osvoboditev od pričakovanj. Da ne sprejmeš vloge žrtve, ampak stojiš sam zase ter ne pričakuješ ničesar od nikogar. Da si poskusiš sam izboriti svoje mesto. Tako, kot so si ga v preteklosti izborili prvi migranti. Resda so se potem povezovali v večja združenja, a so bili na začetku sami. V New York sem prišel, ko tam še ni bilo drugih fantov, ni bilo Jureta Pukla, Jana Kusa, Marka Črnčeca ..., s katerimi smo se pozneje povezali. Bila so obdobja, ko sem bil veliko sam, a sem ugotovil, da mi je tako najlažje. Ne gre za to, da se ne bi rad družil z ljud­mi, ampak da nimaš pričakovanj do drugih, nimaš izgovorov in se ne zanašaš na nekaj v imenu kulture oziroma neke večje entitete. Tako postaneš bolj odprt, dostopen, lahko se vključiš v marsikaj. Migracijsko svobodo torej razumem kot sprejetje lastne odgovornosti. To prinese notranji mir.


 

Po devetih letih v New Yorku ste se znova izkoreninili ter se lani preselili v Barcelono. Tako rekoč začenjate znova.

Barcelona je super mesto, tja sem odšel priložnostno, na študij tolkal v jazzu. Trenutno končujem magisterij, čaka me samo še sklepni koncert. Po drugi strani sem moral zamenjati okolje, saj si po devetih letih v mestu, kot je New York, nasičen. Čas, v katerem sem se odločil za to, je bil idealen. Selitev je le delno izkoreninjenje, ker sem ob koncu svojega newyorškega prvega poglavja spoznal čudovito punco in se poročil z njo. Je Američanka in že zato bom vedno prišel nazaj oziroma vrnitev v ZDA načrtujeva že januarja prihodnje leto.
 

Ko ste lani v Kinu Šiška predstavili svoj Requiem, ste povedali, da ste na ustvarjalnem razpotju, ko je ena pot vodila v igranje jazza, druga pa v skladanje klasičnih del. Ste izbrali pot?

Klasična kompozicija predstav­lja štirideset odstotkov mojega glasbenega udejstvovanja. Hotel sem priti na višjo raven skladanja, raziskovati večje zasedbe, orkestre, zborovsko glasbo. Da bi bolje razumel orkestracijo, harmonijo in kontrapunkt, se moraš v te stvari bolj poglobiti. Čeprav me to zelo zanima, ne bom nikoli opustil izraznosti na bobnih in tolkalih.


 

Še neizogibno vprašanje: Kako ste prestajali samoizolacijo?

To je bila zanimiva izkušnja za vse nas. Sam sem jo prestajal v Barceloni. Za nas, ki smo bili v velikih mestih, je bil ta čas še posebej težaven. Koronavirus je v Španiji močno udaril, kot veste. Sledile so vladne sankcije. Izhodi niso bili mogoči, razen v trgovino. Ta uredba je trajala 65 dni. To je bila zame velika ovira, ker sem po naravi športnik. Poskusil sem z jogo, ampak gibanje v majhnem stanovanju je precej omejeno. Kar se tiče ustvarjanja, me karantena ni preveč presenetila oziroma ustavila. Ravnokar končujem projekt z Big Bandom in godalnim kvartetom, aranžiram glasbo Davida Bowieja z albuma Black Star. Gre za obsežno zadevo, v katero sem vložil osem mesecev dela. Opravljal sem tudi zanimivo delo za legendarnega saksofonista Wayna Shorterja, ki je spisal glasbo za opero Ofelija. Shorter piše na roko in postal sem del tima kopistov, ki njegove notacije prepisujejo v računalnik. Pri tem delu se veliko naučiš, ob tem pa tudi prvi slišiš glasbo, ki je ni slišal niti skladatelj.

V času koronavirusa sem se začel ukvarjati tudi z elektroniko, z elektronskimi bobni, računalniško glasbo. To je bila edina alternativa, saj pravih bobnov v stanovanju nisem imel. Mislim, da je bila karantena odlična priložnost za preizkušanje novih stvari.