Tisti, ki strmijo v svoje čevlje

Na novem albumu Loose Contacts/Tense Present, njihovem drugem, se Haiku Garden oglašajo s hitrejšimi ritmi in intenzivnejšo zvočno podobo s prepletom shoegaza, postpunka, kraut­rocka in noisa. V zasedbi so bas­kitarist Matevž Bitenc, bobnar Anže Knez ter pevca in kitarista Luka Flegar in Klemen Tehovnik, ki tudi pišeta besedila. Z njima smo se pogovarjali o novem albumu.

Bili naj bi 'pionirji slovenskega shoegaza'. To je prav hecen naziv za glasbeno zvrst – strmenje v čevlje.

Luka Flegar: Shoegaze je žanr, ki naj bi ga v Sloveniji prvi igrali. Tako nas je tudi predstavila založba Kapa Records, ko smo izdali EP Waver leta 2016. Potem so mediji to pograbili in se je prijelo. Izraz strmenje v čevlje se je prijel že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji z zasedbami, kot so My Bloody Valentine, Slowdive, Ride in podobne. Ta izraz se je prijel zato, ker so bili člani teh zasedb bolj statični na odru, kitaristi pa so imeli veliko efektov in so nenehno gledali v tla ter pritiskali po efektih. No, tudi mi imamo veliko efektov, nismo pa tako zelo statični.

Vsekakor se mi v vaši glasbi zdijo opaznejši psihedelični elementi. Ob kakšni glasbi sta odraščala?

Klemen Tehovnik: Ob zelo različni. Doma smo predvsem poslušali, kar je bilo na radiu, in poskušali kaj dobrega posneti na kasete. S prihodom interneta in večjo dostopnostjo glasbe sem začel to bolj raziskovati, predvsem britansko indie rock sceno – Arctic Monkeys, Franz Ferdinand, The Strokes in podobne. Potem sem raziskoval glasbo zasedb, ki so navdihnile njihovo glasbo. Sicer pa prihajamo iz različnih okolij. Anže, naš bobnar, je klasično šolani klarinetist, baskitarist Matevž pa je klasično šolani kitarist.

Luka Flegar: Hvaležen sem očetu, ki mi je dal glasbeno širino, saj se je doma vedno predvajala glasba. Bil je tudi glasbeni entuziast, sicer ni igral nobenega inštrumenta, je pa redno poslušal in spremljal rock sceno. Tako da sem med drugim odraščal z Beach Boysi, Beatli, Ramonesi in Nirvano. To je bil tudi prvi bend, s katerim sem bil obseden, ko sem bil v osmem razredu osnovne šole.

Precej nastopate v tujini. Torej je bila angleščina samoumevna odločitev?

Klemen Tehovnik: Zagotovo, pa tudi zaradi glasbe, ki jo poslušamo, smo se nekako naravno odločili, da bomo delali besedila v angleščini. Hoteli smo biti kot zasedbe, ki so nas navdihovale, ustvarjati tako kot one. Sicer smo nekaj že poskusili narediti v slovenščini in zagotovo bomo še poskušali, ampak zame je za zdaj angleščina jezik, v katerem se lažje izražam. Zdi se mi, da je slovenščina bolj neposredna, bolj osebna in jo bolj razumemo. Mogoče je izražanje v angleščini zgolj neki obrambni mehanizem, za katerim se skrivamo. Sicer pa smo na začetku hoteli privabiti občinstvo bolj z glasbo, z njenim instrumentalnim delom, kot z vokali.

Luka Flegar: Glede na to, da so bili naši glasbeni vplivi predvsem angleški in ameriški in da nismo toliko odraščali ob slovenski glasbi, je bilo za nas nekako naravno, da pišemo v angleščini.

Haiku Garden bodo zvečer predstavili nov album. FOTO: osebni arhiv

Nov album ste napovedali z energičnim singlom Levitate. Zdi se, da smo zadnji dve leti res lebdeli med resničnim in neresničnim.

Klemen Tehovnik: Povsem ste zadeli (smeh). Pesem je nastala pred, besedilo pa med pandemijo. V pesmi je združena neka trša glasbena smer, v katero smo hoteli iti, z besedilom, za katerega smo črpali navdih iz teh izrednih razmer. Zato se nam je zdelo, da je to prvi vtis albuma, in smo pesem izdali kot napovedni singel in videospot, da nekako povzame pandemične občutke.

Za razliko od prvenca, ki je bil nekoliko boj zvočno sanjav, je vaš drugi album precej bolj neposreden in poskočen, mar ne?

Luka Flegar: Res je. Tu gre spet za neki naravni razvoj. Nočemo se ponavljati in vedno iščemo novo smer, ki se je še nismo lotili, zato so tudi nove pesmi nekoliko drugačne od prejšnjih. Mogoče je to tudi odsev tega časa, da so zato pesmi nekoliko bolj udarne.

Klemen Tehovnik: Tako kot z EP-jem smo iskali neko bolj agresivno glasbo. S prvencem smo nato šli bolj v zasanjanost, tu smo se pa že nekoliko izpilili in spet postali bolj udarni. Potrudili smo se narediti nekoliko bolj zabaven in energičen album, saj nismo igrali in nismo mogli igrati ter smo čakali, da vse to mine, in smo veliko vadili. Novo, bolj živahno glasbo smo hoteli predstaviti pred občinstvom, da ga bolj angažiramo. Zagotovo pa bo naslednji album spet drugačen.