The Strange - Glasba za film, ki ne obstaja

Zvečer bo zasedba The Strange v ljubljanskem Kinu Šiška predstavila svoj drugi album Echo Chamber. Glasba na tem albumu je zanimiva mešanica zvokov za filme, ki še niso bili posneti. Sorodno zvočno podobo ima tudi domača zasedba Malamor, ki bo ogrevala občinstvo.

Z ljubljanskim Seattlečanom Chrisom Eckmanom smo se pogovarjali o novem albumu, razpadu skupine The Bambi Molesters, slovesu skupine The Walkabouts ter uspehu založbe Glitterbeat Records.
 

Zakaj je trajalo kar štirinajst let, da ste oživili skupino The Strange?

Ko smo posneli prvi album Nights of Forgotten Films leta 2004, smo se čez nekaj let pogovarjali, da bi posneli še enega. The Bambi Molesters so hoteli posneti album Sonic Bullets, ki smo ga v moji produkciji snemali leta 2010. Načelno smo namreč bili dogovorjeni, da ga bomo nekoč posneli. Leta so brzela. Nato so nas prosili, da bi nastopili ob desetletnici zagrebškega kluba Vintage Industrial Bar. Hoteli so, da bi nastopili The Strange. Takrat, pred tremi leti, smo nastopili in odigrali naš edini album v celoti. Klub je bil poln. Občinstvu smo bili všeč. Spet. (Smeh.)
Tako smo intenzivno začeli razmišljati o novem albumu. Kmalu smo dobili poziv od društva hrvaških pisateljev, kjer vsako leto podelijo denar za snemanje albuma. Približno tri tedne po nastopu v tistem baru smo se prijavili na razpis in bili izbrani. Tako smo nenadoma imeli precej denarja, da posnamemo album, in smo se tega morali lotiti. (Smeh.)
 

Vaše sodelovanje s skupino The Bambi Molesters je več kot le vsota glasbenikov. Zvenite kot prava skupina.

Korenine surf rocka so tudi v americani, ki mi je blizu. V domačem Seattlu sem bil konec sedemdesetih, tako kot drugi, v punk rock gibanju. Takrat smo odkrili čudovito lokalno skupino The Ventures, bili so ena od največjih surf rock skupin. Izhajali so iz južnega Seattla in so takrat spet začeli igrati v izvirni postavi. Z brati smo jih zasledovali na koncertih po barih na jugu našega mesta. Tako da je pomemben del mojega odraščanja zaznamovala surf glasba.
The Bambi Molesters so vedno igrali temnejšo različico surf rocka, ki je blizu mojemu dojemanju glasbe. Najbolj pomembna pa je osebna kemija med člani. The Bambi Molesters so igrali na najini poroki z Ando. Od prvega dne, ko smo se spoznali, se nismo razšli, vedno smo bili v stikih.
 

Zdi se mi, da je osebno glasbeno­ ujemanje pomembnejše od ­tehnične veščine glasbenikov.

Taki smo bili The Walkabouts. Take glasbe ne bi mogli delati, če ne bi bili prijatelji ter seveda tudi dovolj dobri glasbeniki, da smo lahko odigrali, kar smo hoteli. Včasih veliki glasbeniki, ki so šolani in motivirani, neuspešno iščejo lasten slog. Na drugi strani so glasbeniki, ki ne vedo točno, kaj početi, pa veliko lažje razvijejo lasten slog.
To olajšanje sta v glasbeni posel prinesla punk in kasneje post­punk. Ni nujno, da imaš veliko znanja, da se lahko glasbeno izražaš. Lada Furlan Zaborac se je naučila igrati baskitaro, da bi igrala v The Bambi Molesters. Hrvoje Zaborac, bobnar v tej skupini, je bil njen fant in hotela je biti v tej zasedbi. Podobno zgodbo ima Tina Weymouth iz skupine Talking Heads.
 

Pravijo, da prvo skupino narediš s prijatelji, drugo pa z glasbeniki.

Kar se včasih pokaže za napako. (Smeh.) Velikokrat se zgodi, da glasba postane bolj profesionalna in manj zanimiva.


 

Ima naslov vašega novega albuma Echo Chamber kak poseben pomen?

To ni politični album. Za oba albuma skupine The Strange sem napisal največ ljubezenskih pesmi, kot za druge skupine in projekte. Temačna romantika, ki jo ustvarjamo, kar kliče po določenih besedilih. Echo Chamber govori o svetu, v katerem živimo, svetu, v katerem vsi kričimo v zaprtih sistemih, kar nato odmeva ter se odbija okoli. Družabni mediji to dobro ponazarjajo, saj med seboj ne komuniciramo več v živo, temveč iz mehurčka lastne izoliranosti, kjer se odmevi v njem odbijajo naokoli.
 

Tako kot vaš prvi album Nights­ of Forgotten Films tudi ta zveni kot glasba za film, ki še ni ­posnet.

To je seveda močno povezano z zvokom zasedbe The Bambi Molesters, kakor tudi s producentom Antoniem Gramentierijem iz italijanske skupine Sacri Cuori, katere album Delone smo izdali pri naši založbo Glitterbeat Records. Ta album je dejansko glasba za film, ki ne obstaja. (Smeh.) Gramentieri je pripeljal tudi izvrstnega italijanskega aranžerja godal Vannija Crocianija, ki dela veliko filmske glasbe. Tako smo dobili več mediteranskega temperamenta oziroma zvoka italijanskih špageti vesternov. Na The Bambi Molesters sta namreč močno vplivala Ennio Morricone in Nino Rota.
 

Na novem albumu je zvok bogatejši, več je pihal, ki dajo celoti mehiški pridih.

Trobento smo na dveh posnetkih uporabili že na prvencu. Ko smo igrali v živo, smo trobenti na odru dodali saksofon. Tudi The Bambi Molesters so velikokrat nastopali z njima in klaviaturistom Lukom Benčičem iz zasedbe My Buddy Moose.
 

Ko ste končali snemanje albuma, so The Bambi Molesters razpadli. Ste to zakrivili vi?

(Smeh.) Upam, da res ne. Zadnji skupni album je gotovo vplival na to, ni pa bil vzrok za razhod zasedbe. Navsezadnje so bili skupaj več kot dvajset let. Začeli so kot prijatelji, iz tega je nato nastala poklicna skupina glasbenikov. Nekateri člani nikoli niso igrali v kakšni drugi zasedbi. Pokazalo se je, da je ta album konec nekega poglavja, namesto da bi bil začetek novega.
Bilo je boleče in neprijetna izkušnja za vse. Na koncu so vendarle vsi pomirjeni.
 

Ste član kar nekaj glasbenih zasedb …

Res sem v preveč skupinah. Žena me vztrajno opozarja na to. (Smeh.)

 

Lani ste bili zelo dejavni z Dirtmusic, kmalu pa izide še album skupine The Frictions.

Skoraj tri leta sem si vzel zase, da se me lahko ukvarjal z mojo glasbeno založbo Glitterbeat Records. Kmalu sem namreč ugotovil, da obojega ne zmorem. Moral sem se odločiti ali se bom z založbo ukvarjal občasno ali pa na polno. Odločil sem se za drugo. Potem sem tu imel mednarodni projekt Dirtmusic, pa s slovenskimi glasbeniki The Frictions, in so me vztrajno vpraševali, če se bom vrnil v ti zasedbi, ali ne. Vpraševali so me, če sem še član teh zasedb. Sprva sem vztrajno preslišal ta vprašanja. Slej ko prej pa sem jim moral odgovoriti. Odgovoril sem jim, da sem še vedno z njimi. In prav sem tako naredil. Potem pa se je zgodil še ta album s The Strange.
Veseli me, da igram. Morebiti ne bi bilo narobe, če bi igral nekoliko manj. Do konca leta nimam nič novega v načrtu.

Sicer pa je komaj februar …

(smeh.) Res je, marsikaj se še lahko zgodi …
 

Predvidevam, da je zgodba zasedbe The Walkabouts končana?

Mislim, da. Zadnjo turnejo smo imeli leta 2012. Takrat smo nastopili tudi v Kinu Šiška. Z The Walkabouts smo nehali, ko sem se začel ukvarjati z založbo. Sicer pa tudi nismo bili prepričani, da bo zgodba založbe Glitterbeat Records trajala dlje od enega leta.
 

Vendar ste bili predobri …

Delati to založbo je bilo krasno. Bilo je naporno, vendar je to bila izjemna izkušnja. Nismo bili prepričani, da bo zaživela svoje življenje.
Decembra lani sem bil doma, v Seattlu. Srečal sem se z vsemi. Krasno smo se imeli, vendar se nismo več pogovarjali o The Walkabouts. Naredili smo veliko. Petnajst albumov, petintrideset turnej po Evropi. Zadnja turneja je bila po največjih evropskih mestih, sprejeli so nas odlično, večina koncertov je bila razprodanih. Predstavljali smo odlično sprejet album in vse je kazalo, da je to pravi čas za slovo.
 

Še vprašanje o vaši založbi Glitterbeat Records. Kar pet let zapored so vas izbrali za najboljšo glasbeno založbo glasb sveta na sejmu Womex. Slišal sem, da pogovor zastane in da se vsi obrnejo, ko na sejmu vstopite v prostor.

(Smeh.) Mislim, da so me na Womexu že siti. To je res čudna zgodba. Marca bo šest let, odkar smo izdali prvi album. Nismo imeli nobenih povezav z glasbenim poslom, povezanim z glasbami sveta. Spustili smo se v poslovno nišo, o kateri nismo vedeli ničesar. To se je sčasoma pokazalo za dobro odločitev. Imeli smo dogovor za izdajo treh albumov, potem bomo pa videli, kaj se bo zgodilo. Po prvem epiju remiksov smo izdali prvi pravi album Albala malijskega kitarista Sambe Touréja ter Troubles skupine Dirtmusic. Tretji album Chatma je bil od malijske rocko­vske zasedbe Tamikrest. Zaradi velikega uspeha tega albuma smo dobili zagon za nadaljevanje in vztrajanje.