Teresa Salgueiro: Zvočni horizonti izvrstne portugalske vokalistke

Ena od najprepoznavnejših ­portugalskih pevk je kot najst­nica začela glasbeno kariero v mednarodno uveljavljeni portugalski zasedbi Madredeus, s katero­ je nastopala kar 20 let, od leta 1987 do 2007, in gostovala tudi v Ljubljani.

Tereso Salgueiro, to izvrstno pevko, je mikala samostojna kariera, že ko je pela pri Madredeusu. Tako je ustvarila lep »zahvalni« album Obrigado (2005), pri katerem je sodelovala z Mario João, Joséjem Carrerasom, Caetanom Velosom in Angelom Branduardijem. Prvi pravi ­samostojni avtorski album je sledil leta 2012, njegov naslov je bil O Mistério in tistega leta, še pred uradnim izidom, ga je predstavila na koncertu v Kinu Šiška.


 

Eteričnost in zemeljskost

Takrat nam je v pogovoru za­upala, da odločitev za samostojno glasbeno pot ni bila težka. »To je bilo nekaj naravnega. Skupini Madredeus sem bila predana kar 20 let, v njej sem bila več kot polovico življenja. Leta 2007 smo imeli premor, da bi premislili, kaj bomo naredili, kakšni bodo urniki, kaj bomo snemali, kdaj in s katerimi glasbeniki. Dogovorili smo se, da bomo imeli pol leta turnejo, pol leta pa bomo doma. Tako smo se usklajevali deset let, nato pa se nam leta 2007 ni uspelo dogovoriti in smo se razšli. Zdelo se mi je, da je končno prišel čas, ko bom lahko sama pisala pesmi, ki jih pojem.«

Tako je nastal njen avtorski prvenec O Mistério, o katerem je povedala, »da je odziv na skrivnostnost življenja, sprejetje tega čudeža. Pišem o ljubezni, pogumu, spoštovanju, strasti do življenja, povezovanju, pišem o zelo ­pomembnih čustvih.«
Kdor ga je slišal v Kinu Šiška, je doživel izjemen koncert. Zasedba je bila očarljiva, nastopajoči so ponudili pravo cinematoskopsko razsežnost intimno zapisane glasbe. Takrat smo v Delu o koncertu zapisali: »Mi, ki imamo najtežji poklic na svetu, saj pišemo o glasbi oziroma, kot so to duhovito poimenovali, plešemo na arhitekturo, včasih vendarle ostanemo brez besed. Brez besed sem ostal ob sinočnjem koncertu veličastne portugalske pevke Terese Salgueiro, kajti z besedami je težko strniti vtise in čustva z njenega nastopa.«



Glasba, ki jo je posnela s spremljevalno skupino v zgodovinskem samostanu Convento da Arrábida, kjer so si sami postavili studio, je eterična in zemeljska.


 

Mistika in morska obala

Tudi na naslednjem albumu O Horizonte (2016) je nadaljevala avtorsko pot, saj jo nove pesmi prikazujejo precej drugačno, kot smo je vajeni iz zasedbe Madre­deus. Če je tam njena glasba temeljila na fadu in glasbenem izročilu Amálie Rodrigues, je njena samostojna pot drugačna. Glasba, ki jo dela zdaj, nima nič s fadom. V njej se prepleta veliko stilov, saj glasbeniki (Rui Lobato, tolkala, kitara, Oscar Torres, kontrabas, Marlon Valente, harmonika, Graciano Caldeira, kitara), s katerimi dela, prihajajo iz različnih glasbenih okolij. Glasbo delajo skupaj, sama pa piše besedila.

Prvenec je bil povezan z mističnostjo in gorami, na drugem albumu pa se je lotila mistike in morske obale oziroma horizonta, ločnice med nebom in morjem, ki je v resnici ni. Je vidna, vendar nedosegljiva. Horizont je tudi simbol upanja in hrepenenja, kar najbolj pretresljivo zapoje v pesmi Êxodo. Skladba, ki se začne z zvoki streljanja in eksplozije, nas opominja, da begunci ne bežijo iz dobro urejenih držav, temveč večinoma z območij vojnih spopadov, ki jih niso zakrivili oni.



V novih pesmih opojno prepleta svoj vokal z inštrumentarijem zasedbe in tvori posebne zvočne podobe na meji resničnega in sanjavega. Njen diskretni, krhki in hkrati mogočni vokal z glasbo je izjemno slušno doživetje. Na albumu O Horizonte je Teresa Salgueiro dokazala, da je izjemna pevka in celovita glasbenica ter vrhunska umetnica, ki odseva brezčasnost.