Sodni senat v San Franciscu je pred kratkim razsodil oziroma­ potrdil sodbo iz leta 2016, da ni dokazov, da je britanska rock skupina Led Zeppelin oziroma­ avtorja, kitarist Jimmy Page in pevec Robert Plant, v skladbi Stairway to Heaven iz leta 1971 kršila avtorske pravice kitarista Randyja Wolfa, bolj znanega z umetniškim imenom Randy California, iz losangeleške ­zasedbe Spirit.

Ameriško zvezno pritožbeno sodišče je obnovilo razsodbo porote iz leta 2016, ki je ugotovila, da člani skupine Led Zeppelin niso ukradli delov Wolfove skladbe Taurus in jih uporabili v pesmi Stairway to Heaven. Leta 2018 je to odločitev razveljavil triglavi sodni senat v San Franciscu, ki je povedal, da so bila določena navodila poroti okrožnega sodišča »zmotna in škod­ljiva«. Poroti niso pojasnili, da je določeno zaporedje akordov v javni domeni in si tega nihče ne more lastiti. Po ocenah je skladba Stairway to Heaven v zadnjem petletnem obdobju, odkar se pravdajo, prinesla v blagajne kar 3,4 milijona dolarjev.

Kitarist skupine Led Zeppelin Jimmy Page, ki ga tožijo skupaj s pevcem skupine Robertom Plantom in še enim preživelim članom zasedbe, baskitaristom Johnom Paulom Jonesom, je leta 2016 pričal na sodišču, da je sporno zaporedje akordov bilo »vedno tu okoli«. Nekateri glasbeni strokovnjaki so povedali, da tovrstno zaporedje akordov uporabljajo že najmanj 300 let in so ga v številnih pop skladbah.
 

Stairway to Taurus

Vendar je odvetnik Wolfovih dedičev Michael Skidmore zatrdil, da imata skladbi podobno progresijo akordov in da naj bi Page napisal Stairway to Heaven po tem, ko je slišal skladbo Taurus, ki jo je skupina Spirit igrala, ko je bila njihova predskupina na ameriški turneji leta 1969. Odvetniki Wolfovih dedičev se bodo na razsodbo pritožili na ameriško vrhovno sodišče. Zagovorniki skupine Led Zeppelin zadeve doslej še niso komentirali.

Kaj je izvirnost v glasbi, je pogosta tema razprav tako med glasbeniki kot laiki. Janez Križaj, glasbeni producent in dolgoletni spremljevalec dogajanja v svetovni glasbeni industriji, je povedal, da ni tako preprosto določiti, kaj je izvorno delo in kaj plagiat. »V dvomu [sodišča] vedno odloča strokovna komisija, drugače ne gre. Laike najbolj zmede in zavede pojem 'stilska kopija', ki nima zveze s plagiatom. Dva posnetka lahko zvenita tako rekoč identično, enak zvok bobnov, enak aranžma, enaki odmevi na vokalu, in podobno bi vsak laik trdil, da je to plagiat, pa to ne drži. Komisija zato ne posluša posnetkov, ampak vzame notni zapis in primerja note na papirju, morda kdaj obe verziji zaigrajo na klavirju, ampak tega večinoma ni treba. Odločitev je vedno arbitrarna, zaščitena je melodija, akordi [harmonski pristop] zelo redko [to se tako rekoč ne upošteva], aranžma pa nikoli.«


 

Slabi umetniki kopirajo, odlični pa kradejo

Obstaja več različic reka »Slabi umetniki kopirajo, odlični pa kradejo«. Izvirnost v umetnosti je vedno nejasna, številni veliki umetniki so pobirali vplive z vseh koncev in krajev ter se podpisali pod dela, ki so jih sestavili iz tujih citatov, kopij in kraj. Takih primerov je v umetnosti nešteto.

V glasbi je bilo tega še veliko več, kajti dokler avtorske pravice niso postale velik posel, so na iste napeve naredili veliko »različnih« pesmi, ali pa so na ista besedila dodali različne melodije. Tak primer je ljudska glasba. Pri nas so se v partizanskem boju proti okupatorjem in njihovim domačim pomočnikom borili tudi s pesmimi. O številnih partizanskih ­pesmih smo prepričani, da so naše, ­ljudske, pa se kaj hitro pokaže, da so to ruski, španski, italijanski ali balkanski napevi. Za ozaveščanje o okoliščinah nastanka protestnih, delavskih in partizanskih pesmi z izobraževalnimi koncerti skrbi Ženski pevski zbor ­Kombinat.
 

Osem usodnih taktov

Pesem naj bi veljala za plagiat, kadar je osem taktov skladbe identičnih v melodiji in harmoniji. Vendar nikoli ni nič preprosto. Blues je praviloma preprosta glasba zaporedja treh akordov, ki se razlikujejo od transpozicije. Triakordnost je nato prevzel rock'n'roll in pozneje punk pa tudi pop. Tovrstna vzorčna zgodba je ustvarjalni dialog oziroma trialog med Bojem Diddleyjem, Williejem Dixonom in Muddyjem Watersom s skladbami Hoochie Coochie Man, I'm a Man in Mannish Boy. Bluesovsko klasiko I'm a Man je kot rock'n'roll poskočnico napisal Bo Diddley za b-stran prvega singla aprila 1955. Navdihnila ga je skladba Hoochie Coochie Man Willieja Dixona v izvedbi ­Muddyja Watersa, ki je izšla leto prej.

Po izidu Diddleyjeve pesmi je Waters kot odgovor napisal ­skladbo Mannish Boy (izšla je maja 1955) in se poigraval z besedami ter ­malce posmehoval Diddleyjevi mladosti. Waters je Didleyja ­vendarle ­navedel kot soavtorja. Vse tri skladbe, ki so si zelo podobne, so doživele veliko izvedb drugih izvajalcev in so vzorčni primeri ­zapletov, ki so se v zgodovini sodobne popularne glasbe ­stopnjevali.

Primerov podobnih skladb je res veliko, nekaj manj jih je v obliki sodnih sporov pristalo na sodišču. Leta 2015 je sodišče odločilo, da sta Robin Thicke in Pharrell Williams leta 2013 v uspešnici Blisted Lines prepisala skladbo Marvina Gaya iz leta 1977 Got to Give It Up. Gayevi dediči so dobili 5,3 milijona dolarjev odškodnine. Prav tako mora pevka Katy Perry na sodišču dokazovati, da je avtorica skladbe Dark Horse.
 

Ko ti niti Bog ne pomaga

Ena od najbolj razvpitih glasbenih kraj je še vedno skladba Oh My Lord nekdanjega Beatla Geor­gea Harrisona. Zanimivo je, da je sodišče ugotovilo podobnost med skladbo My Sweet Lord, ki jo je Harrison napisal v čast hindujskemu bogu Krišni, in uspešnico ženskega kvarteta The Chiffons He's So Fine leta 1971. Harrison je kot navdih za to skladbo navedel drugo uspešnico, Oh Happy Day v izvedbi gospelovskega pevskega zbora Edwin Hawkins Singers. Ameriško zvezno sodišče je odločilo, da je Harrison »nezavedno« kopiral skladbo He's So Fine. Zato se je moral odreči večini avtorskih pravic za skladbo My Sweet Lord in delu tantiem za album All Things Must Pass, na katerem je pesem izšla. Vse skupaj je postalo še bolj bizarno, ko je skupina The Chiffons pozneje posnela skladbo My Sweet Lord. Harrisonu je bilo dovolj teh zapletov in je kupil avtorske pravice za skladbo He's So Fine ter posnel pesem This Song o tem sodnem procesu.
 

Brez besed na božično noč

Miran Rudan in Tone Košmrlj. Njuna skladba Na božično noč je v resnici Man of the World. Foto Mediaspeed

Tudi domača glasba ni imuna za plagiatorstvo. Gotovo je bil najbolj razvpit mednarodni škandal, ko je španska zasedba Mocedades leta 1973 nastopila na Pesmi Evrovizije s pesmijo Eres tú, saj je z isto skladbo leta 1966 z naslovom Brez besed na Pesmi Evrovizije v Luksemburgu zastopala Jugoslavijo Berta Ambrož. Brez besed je tudi prva pesem, ki je bila na Pesmi Evrovizije zapeta v slovenščini. Glasbo zanjo je napisal Mojmir Sepe, besedilo pa Elza Budau.

Drug mednarodni plagiatorski zaplet je nastal s skladbo Na božično noč skupine Pop Design iz leta 1989, pod katero sta se podpisala Tone Košmrlj kot avtor glasbe in Miran Rudan kot avtor besedila. To naj bi storila, ker niso vedeli, kdo je izvirni avtor. Napisala sta jo Nemca Grant Stevens in Micki Meuser leta 1987 z naslovom Man of the World za skupino The Window Speaks. Avtorja sta zatrdila, da je slovenska Na božično noč prekopirana skladba Man of the World. Dodajata, da skupina Pop Design ni nikoli poizvedovala ali dobila dovoljenja za uporabo te pesmi.

Ob razkritju nam je Košmrlj povedal, da so si to skladbo izposodili, ker »smo to pesem slišali in jo posneli. Takrat je bila taka praksa v navadi. Glasbenega kolega ne bom nikoli prijavil, pa lahko takoj povem nekaj naslovov izvirnih pesmi, ki imajo tudi slovensko različico s slovenskimi avtorji. V glasbi je bilo že vse napisano, zato je težko narediti kaj originalnega. A tudi 'ljubim te' je mogoče povedati na tristo milijonov načinov. Svojo krivdo priznam. Upam, da bomo zaplet z avtorji čim prej rešili, ker vem, da je to bila napaka.«