Stanley Clarke: »Vedno sem bil predvsem basist«

Gotovo je Američan Stanley Clarke eden najvznemirljivejših sodobnih basistov. Bil je zraven, ko so se dogajale glasbene revolucije. Bil je član tako različnih skupin, kot so Return to Forever ter New Barbarinas, sodeloval je tudi s tako različnimi glasbeniki, kot so Quincy Jones, Pharoah Sanders, Stan Getz, Art Blakey, Gil Evans, Horace Silver, Herbie Hancock, Wayne Shorter, Jean-Luc Ponty, Stevie Wonder, Aretha Franklin, Paul McCartney, Chaka Khan, Jeff Beck, Keith Richards, Ronnie Wood in drugi. Z njim smo se pogovarjali o njegovih prelomnih življenjskih trenutkih.
 

V Ljubljani boste na istem odru igrali le dan pozneje kot Marcus Miller, tako da si bosta sledila kar dva močna basovska večera. Kako ste sodelovali z njim in Victorjem Wootenom v vašem triu?

Zelo lepo smo se imeli. Marcusa in Victorja poznam že zelo dolgo. Marcusa sem srečal, ko je bil star petnajst let, Victorja pa ko je bil osemletni otrok. Bo Marcus tam isti večer kot jaz?
 

Ne, nastopil bo dan prej na istem odru, vendar, če v torek pridete bolj zgodaj, on pa odide pozneje, se bosta v Ljubljani mogoče celo srečala.

Ko smo se skupaj odpravili na turnejo, je to bila gotovo ena mojih najboljših turnej, res sem se zelo zabaval. Naše igranje je bilo zelo unikatno. Nenavadno je združiti tri basiste. A če želiš, da je to res nekaj posebnega, nekaj zelo muzikaličnega in hkrati zabavnega za občinstvo, je vendarle treba tudi nekaj genialnosti in skrbnega premisleka. Prepričan sem, da smo v tem dobri in da občinstvo ob naši glasbi uživa, hkrati pa so bili vsi ti nastopi za vse nas velik izziv.
 

Kateri basist je prestopil mejo in ni bil zgolj del ritem sekcije?

Moj najljubši basist je Ron Carter. Igral je na več posnetkih kot Marcus Miller, Victor Wooten in jaz skupaj. (Smeh.) Pomembno je, da je snemal z zelo različnimi glasbeniki, in to zelo različno glasbo. Moram še povedati, da je zelo težko ocenjevati glasbenike, podobno kot slikarje. Nemogoče je reči, kdo je najboljši. Seveda je vse odvisno od tega, kako nekdo posluša glasbo in jo presnovi skozi lastno prizmo dojemanja umetnosti. Zato lahko rečem, da je Ron Carter moj najljubši basist. Ko sem bil mlad, sem resno študiral igranje kontrabasa. Električni kontrabas pa je najzabavnejši del igranja basa. Pri tem ne moreš, da ne bi zaplesal.
 

Na Wikipedii sem prebral, da ste kontrabas odkrili v glasbeni šoli. Ležal je v kotu in nihče ga ni maral. Vi pa ste ga vzeli v roke. Je bil to prelomni trenutek v vašem življenju?

To je bila ena tistih usodnih nenadnih odločitev. Takšne odločitve so gotovo povezane s posameznikovo osebnostjo. Ko sem v rokah držal kontrabas, se mi je zdelo, da sem nekaj posebnega, čeprav je lahko bil tudi breme. Ko sem ga prenašal naokrog, so ljudje menili, da sem neumen. Na koncu se je izkazalo, da niso imeli prav, saj je bila to ena najboljših odločitev v življenju.
Iz te zgodbe sem povzel pomemben nauk, ki ga rad delim s svojimi učenci in otroki, in sicer naj ničesar ne podcenjujejo. V življenju je tako, da ti je nekaj najprej v breme, a se na koncu izkaže, da je to tvoja odrešitev.
 

Prebral sem tudi, da ste najprej želeli kariero v klasični glasbi, vendar ste srečali pianista Chicka Coreo in končali v jazzu.

Takrat ni bilo veliko Afroameričanov v klasičnih orkestrih, še posebno ne v Filadelfiji. Afroameričani, ki so bili izvrstni glasbeniki, pogosto niso bili priznani. To prepričanje sem želel spremeniti in prav takrat sem srečal Chicka Coreo. Imel je zelo zanimiv pogled na glasbo. Chick je izjemen pianist, vendar je v bistvu skladatelj. Dejal mi je: »Veš, tudi mi znamo skladati lastno glasbo, tako kot Bach, Beethoven, Debussy in drugi.« Česa takega mi ni rekel še nihče. To je bil najpomembnejši vzrok, da sem sprejel njegovo povabilo.

Začela sva sodelovati kot skladatelja in tako je nastala zasedba Return to Forever, v kateri smo igrali svojo glasbo. Sodelovanje s Chickom bi lahko opisal – kot potujočo skladateljsko šolo. (Smeh.)
 

S skupino Return to Forever ste bili del precejšnje glasbene revolucije. Je bil preplet jazza, rocka in drugih glasbenih slogov vaš komercialni načrt ali se je to zgodilo po naključju?

Prepričan sem, da je igranje jazza vedno dolgoročen projekt, tako da res ne moreš predvidevati morebitnega komercialnega uspeha. To se navadno zgodi le, če se, seveda. Naša glasba pa je bila zelo avantgardna, tudi tista najpreprostejša. Komercialno glasbo vedno vodi in bo vodil vokal – ljudje, ki pojejo. Tako, da je glasbeni, inštrumentalni del običajno potisnjen v ozadje. Naša glasba pa je bila inštrumentalna. Zanimalo nas je razkazovanje virtuoznosti, ki sreča čustvenost. In mislim, da smo bili pri tem bili zelo uspešni.

Return to Forever in še nekaj sorodnih skupin je občinstvu pokazalo, kaj vse je mogoče narediti s posameznimi inštrumenti na odru. Vplivi teh zasedb trajajo še danes.


 

Kot kaže nimate težav prestopati iz žanra v žanr. Je glasba še vedno samo ena?

Na glasbene žanre nisem nikoli gledal kot na nekaj, kar je strogo ločeno. Všeč mi je zelo različna glasba, saj sem odraščal v takem okolju. Moja mati, ki je bila zelo ustvarjalna ženska, bila je operna pevka, in še boljša slikarka, je znala tudi šivati in je ustvarjala izjemna oblačila. Menim, da mi je že pri rosnih letih omogočila vpogled v ustvarjalnost.

O žanrih še to: s prijatelji sem veliko poslušal heavy metal in acid rock, verjetno zaradi drog. Hkrati pa smo poslušali tudi klasično glasbo, še posebno Stravinskega, Beatle, Jamesa Browna ter Jimi Hendrixa pa tudi skupini Temptations in The Supremes. Rad imam različne glasbene sloge.
 

Vendar obstaja glasbeni slog, ki ga ne bi bilo brez baskitare. Brez basa ni funka, mar ne?

Ko igraš električno baskitaro, jo je zelo težko igrati tako, da ne igraš funky. (Smeh.)
 

V svoji karieri ste sodelovali s številnimi zelo različnimi glasbeniki. Med njimi je tudi odličen blues rockovski kitarist Jeff Beck. Kako sta se našla?

Jeffa Becka sem srečal na res nenavaden način. Živel sem v hiši na Long Islandu na obrobju New Yorka, precej daleč od avtoceste, skoraj sredi gozda in bilo me je zelo težko najti. Nekega dne, in to je čista resnica, se je pred mojo hišo pojavila velika limuzina. Izstopil je možakar z zelo čudno pričesko ter potrkal na vrata. Ko sem odprl, se mi je predstavil. Takrat sploh nisem vedel, kdo je Jeff Beck. Povedal je, da bo zvečer nastopil v New Yorku in da bo igral eno mojih pesmi, in sicer Power z mojega drugega albuma. Zato me je želel srečati. Ko sem kasneje raziskal, kdo je in s kom vse je že igral, sem bil res navdušen. Kmalu sva se spoprijateljila in skupaj posnela kar nekaj skladb. Tudi na turneje sva se odpravila. Gotovo je eden mojih najljubših rockovskih kitaristov, saj je zelo izviren, podobno kot je bil Jimi Hendrix.


 

Leta 1979 ste postali član skupine New Barbarians, ki jo je skupaj sestavil kitarist skupine The Rolling Stones Ronnie Wood skupaj s Keithom Richardsom. To je pa moralo biti zabavno?

Bilo je zelo zabavno. Tudi zgodba o tem, kako se je vse skupaj začelo je zabavna.

Bil sem na Floridi in sem se sončil ob morju. Receptor iz hotela mi je na plažo prinesel telefon in mož na drugi strani mi je povedal, da je Ronnie Wood iz skupine Rolling Stones, ter me vprašal, ali znam igrati pesmi Chucka Berryja. Dejal sem, da vseh besedil verjetno ne znam na pamet, ampak njegove pesmi so sestavljene iz treh, štirih akordov in seveda jih znam igrati. (Glasen smeh.) Dejal je, da bodo imeli turnejo s skupino New Barbarians, v kateri jih bo nekaj iz Rolling Stonesov, pa še kdo se bo pojavil na katerem koncertu. In se je res. Mick Jagger se nam je na primer pridružil v Kanadi. Ti nastopi so bili res pravi užitek.
 

Kakšen program ste pripravili za vaš ljubljanski nastop?

Program je sestavljen iz zelo različne glasbe. Igral bom tako kontrabas kot električni kontrabas in baskitaro. S sabo sem pripeljal skupino mladih virtuozov in skupaj smo zelo energični. Nastop bo gotovo zelo zanimiv tudi za mlajše občinstvo. Današnji mladi glasbeniki vse preveč radi poudarjajo tehnično plat igranja in zanemarjajo čustveno. Mi, nekoliko starejši, smo pa vedno radi poudarjali čustvenost glasbe. Mlade sodelavce v skupini učim o tem – kako s tehničnim znanjem ustvarjati senzibilnost.