Spomenik slovenskemu heavy metalu

Slovenski heavy metal in hard rock je na nedavno izdanem albumu Spomenik zasedbe Metalsteel dobil posebno posvetilo. Predelali so skladbe slovenskih hard'n'heavy skupin iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. Na albumu, ki je izšel pri založbi Nika Records, je osem priredb in zaključna pesem Spomenik, »ki smo jo posebej posvetili tem skupinam«, pravita kitarist Rok Tomšič in bobnarka Daša Trampuš.

Mnogi glasbeniki na neki točki svoje kariere naredijo album priredb. To so storili tudi John Lennon, Bob Dylan in The Rolling Stones. Kaj pa je vas prijelo?

Rok Tomšič: Začelo se je tako, da sem sinu, ko je bil star tri leta, predvajal glasbo slovenskih hard rock in heavy metal skupin, s katero sem tudi sam odraščal. Glasba mu je bila všeč, meni pa se je porodila ideja, da bi skupina naredila kakšne štiri priredbe. Idejo sem predstavil še drugim članom in na moje presenečenje so ji bili zelo naklonjeni. Potem smo se odločili, da bomo povabili čim več gostov. To smo nadgradili v medgeneracijski projekt, našli založbo in se končno odločili za ves album priredb. Imenuje se preprosto Spomenik.

Album odpre skladba Uniformiranci skupine Pomaranča, ki je močno definirala slovenski in takrat še jugoslovanski metal.

Daša Trampuš: Zagotovo. To je bila tudi ena prvih logičnih izbir, saj je bila Pomaranča ena najboljših in najodmevnejših tovrstnih zasedb. Tudi sporočilnost Uniformirancev ostaja aktualna, čeprav je bila napisana pred mnogimi leti.

Rok Tomšič: V čast nam je, da se nam je na snemanju pridružil Tomaž Žontar, klaviaturist Pomaranče, odpel pa je Aleš Pelhan.

Metalsteel, Spomenik, Nika Records, 2023

Tudi pesem Na noge zasedbe Junaki nočne kronike je družbeno angažirana.

Rok Tomšič: Njena sporočilnost je večna. Benčevi Junaki nočne kronike so res bili virtuozi za tiste čase. Na drugem albumu smo sodelovali tudi z Markom Lemerjem, ki je bil originalni kitarist Junakov nočne kronike. Z njim smo ostali v stiku in ga povabili, da je sodeloval tudi pri Spomeniku. Veseli nas, da je bila naša priredba pesmi Na noge Benču všeč.

Omenjene zasedbe so tudi pokazale, da je slovenščina povsem primerna tudi za metalsko glasbo. Je pa Pomaranča za tuji trg kot Orange izdala album v angleščini.

Rok Tomšič: Pomaranča je takrat delala tudi za tuji trg. Tudi mi smo sprva večinoma ustvarjali v angleščini.

Daša Trampuš: Moram priznati, da je bil Rok tisti, ki je vedno hotel, da imamo pesmi tudi v slovenščini. Drugi smo vztrajali pri angleških besedilih. Verjetno na začetku tudi zaradi upanja na širšo odmevnost v tujini. Zdaj pa nas je prepričal, da smo naslovno pesem Spomenik, ki edina na albumu ni priredba, odpeli še mi v slovenščini. Zdaj smo vsi za to, da imamo čim več pesmi v slovenščini. Tako da je Rok vesel … (Smeh.)

Več kot pol stoletja heavy metala

Rok Tomšič: Besedila je v slovenščini mogoče bolj zahtevno pisati, dobijo pa zato neko posebno težo. Zdi se mi tudi, da v samem metalu, še posebej v undergroundu, vse več zasedb poje v materinščini. In imajo zelo dober odziv pri občinstvu. Verjetno zato, ker zveni eksotično.

Veliko ste nastopali v tujini, angleščina pa je ne nazadnje mednarodni glasbeni jezik.

Daša Trampuš: Praviloma so nas v tujini vedno sprejeli res zelo dobro. Nimamo niti ene slabe izkušnje iz tujine.

Obstaja neko globalno metalsko pleme?

Daša Trampuš: Pred desetimi leti bi lahko trdili, da se je Slovenija na underground metalski sceni povsem enakopravno kosala z Nemčijo, Belgijo, Nizozemsko … Takrat smo imeli res močno sceno. Nastopi v tujini imajo poseben čar, prinesejo nove izkušnje. To pa je nekaj, po čemer hrepeni vsak glasbenik. V Sloveniji smo dosegli marsikaj in je bila tujina edina logična želja, saj želimo napredovati. Vsakič ko gremo nastopat v tujino, je samo še boljše. Tuje občinstvo je precej lažje zadovoljiti kot domače.

Je tuje občinstvo manj kritično?

Daša Trampuš: Mogoče smo zanje nekoliko eksotični. Če prideš od drugod, te običajno gledajo z večjim spoštovanjem, kot če si domačin.

Rok Tomšič: Pa tudi glede izgovarjave … Veliko smo igrali z Američanom Jamesom Rivero, pevcem skupine Helstar, in njemu se zdi zelo simpatično prepevanje v naši angleščini s slovanskim pridihom. Tu te pa puristi iz istega vzroka raztrgajo.

Sicer pa vsi metalci tega sveta pojejo v izvrstni angleščini, mar ne?

Rok Tomšič: (Smeh oba.) Sepultura recimo …

Daša Trampuš: Nastopanje na slovenskem terenu nas je dobro pripravilo na tujino. Očitno smo se doma dobro kalili in smo hitro ugotovili, kako je v tujini vse lažje. (Smeh.) Tam se nikomur ni treba toliko dokazovati kot tukaj.