Sonce, sneg in dobra glasba

Smučarsko veselj(ačenj)e na ­avstrijskih vršacih ponavadi ­odzvanja v ritmu alpskih pop poskočnic, toda Avstrijci znajo tudi drugače. Poleg verzov Ich bin so schön, Ich bin so toll, ich bin der Anton aus Tirol je med šolskimi­ počitnicami v alpskem raju odmevala tudi bolj sofisticirana glasba. Ambiciozni in angažirani organizatorji poletnega jazz festivala v Saalfeldnu so po dveletnem premoru pripravili tridnevno zimsko edicijo, šesto po vrsti.

V treh dneh jazza oziroma v izvirniku 3 Tage Jazz se je na glavnem odru saalfeldenskega kulturnega prizorišča Nexus, kjer so poleti zaži­gale Pussy Riot, zvrstilo šest skupin. Še dva koncerta sta bila v Muzeju rudarstva in gotike (Bergbau- und Gotikmuseum Leogang), smučarje je glasba presenetila tudi v eni od gorskih koč na belih strminah, kjer so se lahko ogreli s programom lokalnega banda TJ & The Groove Boots, ki je bil obarvan s countryjem.

Tako kot se je udarno začela poletna verzija festivala, ko je bila vsa pozornost namenjena velikim big band zasedbam, je uvod v zimski vikend jazza vehementno zastavil »basovski viking« Per Mathisen s Saxophone Infernom, ubrano norveško-avstrijsko zasedbo z dvema saksofonoma. Stopničko višje je vzdušje popeljal francoski mojster, pihalec Louis Sclavis, ki je tokrat v družbi violončelistov Bruna Ducreta in Jeana Philippa Feysa ter tolkalca Keyvana Chemiranija Zarba slikal neskončne melodično-ritmične pokrajine. Dovršena medigra violončelistov, ki sta svoja inštrumenta večinoma igrala brez uporabe loka, je, ko sta ga le uporabila, dajala dronovsko podlago klasičnim vzhodnjaškim preludijem zvočno globokega Sclavisovega basklarineta. Medtem ko jih je zamolklo tolkalčevo pritrkavanje na različne ročne bobne izzivalo v neparnih ritmih ter narekovalo kadence sveta, kakor se imenuje novi album Louisa Sclavisa.

Louis Sclavis je v družbi violončelistov Bruna Ducreta in Jeana Philippa Feysa ter tolkalca Keyvana Chemiranija Zarba slikal neskončne melodično-ritmične pokrajine. Foto Michael Geissler

Bolj kot ameriški bobnar Franklin Kiermyer, ki nadaljuje oziroma predstavlja zapuščino svojega idola Johna Coltrana in je pomen svojega projekta Scatter The Atoms That Remain (Razpršite atome, ki so ostali) očitno dojel preveč dobesedno – Coltranov Love Supreme namreč prežema vsako glasbeno potezo zasedbe, obenem pa čudno zaustavlja vsakršno progresivno in originalno misel (izvzemši pianista Davisa Whitfielda) –, nas je z osvobojeno improvizacijo očaral klavirsko-kontrabasovski duo. Zgodbe strun (String Fables) sta pripovedovala mlada katalonska pianistka Jordina Millà in uveljavljeni britanski kontrabasist Barry Guy na prepariranem klavirju ter kontrabasu. Guy je svojemu inštrumentu med strune podtikal dolge železne palice in pustil, da so drsele po vratu kontrabasa, ob tem pa ustvarjale zlovešč, škripajoč tremolo, z rokami globoko v trebuhu koncertnega klavirja pa je nadzemno atmosfero dopolnjevala Jordina Millà. Z izvirnim (tudi medgeneracijskim) dialogom sta ustvarjala presenetljivo lirične abstrakcije.

Vsak večer polne dvorane niso pustili hladne niti veliko bolj punk­rockovsko – na trenutke že težkometalsko razpoloženi Spinifex. Nizozemci so v svojih vrstah imeli nespornega vodjo, basista Gonçala Almeido, ki se je držal električnega basa in suvereno vodil sekstet z bosonogo pihalno sekcijo. Skozi različne žanrske izzive in dinamične pripovedne strukture avtorskih komadov jih je varno pripeljal na cilj.

Hrbtenica nizozemske zasedbe Spinifex Gonçalo Almeida Foto Michael Geissler

Z mislimi pri poletju

Ideja, da si lahko po uspešnem smučarskem dnevu privoščiš tudi nekaj hrane za dušo, je, priznamo, zelo posrečena. Še posebej, če je program kakovostno izbran. Kar se tega tiče, umetniški vodja festivala Mario Steidl hrani ase v rokavu za 43. poletno edicijo jazz festivala, ki med tovrstnimi okoliškimi jazzov­skimi manifestacijami, vključno z našo ljubljansko, uživa kultni status. Celo tako, da selektorje večkrat navdihne prav saalfeldenski program. Tako bo denimo norveški bobnar Gard Nilssen, ki je bil rezidenčni umetnik v Saalfeldnu lani, letos osrednje ime Jazz festivala Ljubljana.

Saalfeldenski festival je posvojilo tudi občinstvo, željno jazza in progresivne, kreativne glasbe. Na nekajdnevnem dogodku se populacija v malem mestu namreč več kot podvoji. Čeprav bo celoten program znan šele junija, je vstopnice za festivalske dni – tokrat bo potekal od 17. do 20. avgusta, že mogoče kupiti. Po vseh teh letih mnogi organizatorjem zaupajo na slepo. Napovedanih je več kot 60 koncertov po številnih mestnih dvoranah in okoliških prizoriščih, vključno z magičnimi, nekonvencionalnimi nastopi med veslanjem po jezeru, v gozdu in med pohajanjem po ­hribih.

Scatter The Atoms That Remain po črki sledijo Coltranovi zapuščini. Foto Michael Geissler

Po lanski popandemični vrnitvi v stare tirnice bosta tokrat v rezidenci Japonec Mičijo Jagi, ki igra na citram podobno glasbilo koto, in švicarski vokalist Andreas Schaerer (ta je za pokušino pel tudi na tridnevni zimski verziji festivala). Otvoritveni koncert bo pripadel avstrijskemu glasbeniku Lukasu Königu, avstrijski sodobni jazz pa bodo združeno predstavili Ralph Mothwurf Orchestra. Osrednji gost bo še sveži grammyjevec Leo Genovese – argentinski pianist je namreč pred dnevi dobil to prestižno nagrado za najboljši improvizirani solo na albumu Wayna Shorterja Endangered Species. Iz bolj oddaljenih krajev bo poleti v Saalfelden prišel še avstralski elektronski jazz trio Brekky Boy. Toliko so organizatorji razkrili za zdaj, glavna imena še prihajajo.

Z velikim bumom v novo resničnost

Vrnitev v nekakšno normalnost