Skrivnostna pot klavirja št. 7632

Prihajajoče leto bosta Dunaj, svetovna prestolnica glasbe, in svet slavila 250. obletnico rojstva Ludwiga van Beethovna, Bonnčana, ki je na Dunaj prišel kot mladenič in nikdar odšel, tam je živel več kot polčetrto desetletje in tam tudi umrl. Začetek slavnostnega leta s sloganom Beethoven für alle!/Beethoven za vse! bo že prihodnji ponedeljek v dunajski mestni hiši, kjer bodo izvedli Beethovnovo 2. simfonijo v D-duru.

Beethovna bodo, napovedujejo na Dunaju, kjer so za jubilej ustanovili posebno mestno pisarno, slavili vse leto, Beethoven bo za vse, ne le za izbrane, njegovih več kot petintrideset let bodo javnosti predstavili na najrazličnejše načine. Beethoven naj bi na Dunaju prebival na šestdesetih različnih naslovih, šestnajst od dokumentiranih sedemindvajset je znotraj zdajšnjega Ringa.
 

»Mladi mož, ki se mu mudi«

Na Dunaj je mladi glasbenik prvič prišel leta 1787, pri sedemnajstih, da bi se učil pri Mozartu, a ob novici, da njegova mati umira, je odhitel nazaj v Bonn. Znova se je odpravil na Dunaj mesec pred dvaindvajsetim rojstnim dnevom, leta 1792, verjetno se zdi, da se je v Bonnu seznanil z Josephom Haydnom, ki se je julija tistega leta vračal iz Londona na Dunaj, in domenili so se, da bo obetajoči glasbenik šel v glasbeni študij k takratnemu velikemu mojstru glasbe.



Beethoven je od svojega takratnega dobrotnika, grofa Ferdinanda Ernsta Gabriela von Waldsteina, dobil polletno dovoljenje za odhod in novembra se je odpravil na Dunaj. Grof mu je v slovo zapisal: »Ob neprekinjeni marljivosti sprejmite Mozartovega duha skozi Haydnove roke.«

Na Dunaju se je Beethoven pri Haydnu, ki je za odličnega učenca menil, da je »mladi mož, ki se mu mudi«, najprej posvetil kontrapunktu, violinsko igro je spoznaval pri prijatelju Ignazu Schuppanzighu, vodji godalnega kvarteta princa Karla Lichnowskega, občasno je imel inštrukcije iz vokalne kompozicije pri Antoniu Salieriju.

Ko je Haydn leta 1794 oznanil, da odhaja v London, je njegov mecen pričakoval, da se bo vrnil v Bonn, a Beethoven se je odločil ostati na Dunaju, finančno podporo pa so mu obljubili princ Joseph Franz Lobkowitz, princ Karl Lichnowsky in baron Gottfried van Swieten.
 

Pet mojstrov izbere

V Mödling, takrat majhno trgovsko mestece, je Beethoven prvič prišel leta 1799, med letoma 1818 in 1821 pa je tam v Hafnerhaus prebival vsa poletja. Poleti 1817 se je londonski izdelovalec klavirja Thomas Broadwood med obiskom Dunaja seznanil s takrat že precej bolehnim in skoraj že oglušelim skladateljem, v njegovem stanovanju ga je slišal igrati in presunilo ga je, da si glasbenik ni mogel privoščiti svojega instrumenta, ampak si je moral klavirje izposojati pri lokalnih dunajskih izdelovalcih.

Po vrnitvi v London se je odločil Beethovnu podariti dober klavir. Zbral je skupino takrat vodilnih mojstrov pianistične igre, Friedricha Kalkbrennerja, Ferdinanda Riesa, Johanna Baptista Cramerja, Jacques-Godefroija Ferrarija in Charlesa Knyvetta, in za darilo so izbrali instrument s serijsko številko 7632 s klaviaturo, ki je obsegala šest oktav, narejen pa je bil bolj v slogu padovanskega mojstra Bartolomea Cristoforija kot na način, ki so ga uporabljali nemški in dunajski izdelovalci.



Tipke so se ob pritisku bolj vdajale, ohišju iz brazilske palisandrovine so bile dodane kovinske ojačitve, ki so pripomogle k stabilnosti uglasitve, delovanje pedala una corda je bilo mogoče prilagajati s posebnim drsnikom, da so kladivca namesto po treh udarjala po eni ali dveh strunah.

Nad klaviaturo je bila ploščica, na kateri je vgravirano Beethoven, pod njo ploščica s posvetilom v latinščini, da ga izdelovalec slavnemu Beethovnu poklanja zaradi njegove genialnosti: Hoc Instrumentum est Thomae Broadwood (Londrini) donum propter ingenium illustrissime Beethoven, na spodnjem desnem robu klaviature je še ploščica z imeni tistih, ki so instrument izbrali.
 

Za Ludwiga duty free!

V knjigi o Beethovnovem življenju iz leta 1921 Alexander Wheelock Thayer navaja podatek iz ohranjenih skladiščnih zapisov družbe John Broadwood and Sons, da je 27. decembra 1817 postrešček Millet v londonske doke v pločevinastem in lesenem zabojniku dostavil »A 6 octave Grand Pianoforte, No. 7,632, tin and deal case, Thomas Broadwood, Esq., marked V. B. care of F. E. J. Bareaux and Co., Trieste (a present to Mr. van Beethoven, Viene), deliv’d to Mr. Farlowes to be shipped.« Instrument je v tržaško pristanišče prispel sredi zime, zato so minili tedni, preden so se odločili odtovoriti proti Dunaju.

Edina mogoča pot je bila tista, ki jo je po obnovitvi potovanj po koncu Ilirskih provinc dvakrat na teden iz največjega pristanišča takratne monarhije proti prestolnemu mestu ubrala tudi poštna kočija: Trst, Sežana, Razdrto, Postojna, Planina, Vrhnika, Blagovica, Trojane, Celje, Vojnik, Slovenske Konjice, Slovenska Bistrica, Maribor, Gradec, Baden (Kopanje) pri Dunaju, Dunaj.

Nevarnosti je na poti mrgolelo, prevozniki, ki so morali imeti posebno dovoljenje, plačevali pa so mostnine, mitnine in različne druge dajatve, se niso bali le rokovnjačev in drugih cestnih razbojnikov, ampak težavnih klancev in zavojev.

Kot kaže, se je vsaj ena nesreča pripetila tudi težkemu tovoru na vozu z vprego gospoda Broadwooda, saj je na cilj konec aprila ali v začetku maja 1818 dospel delno poškodovan. Za prevoz je Broadwood pooblastil Josepha Antona Bridija iz dunajskega podjetja Bridi, Parisi and Co., ta mu je v pismu februarja sporočil, da bo klavir na Dunaj dostavilo podjetje Bareaux (ali Barraux) and Co.
 

Oltar posebne vrste

Vmes se je pojavila nepričakovana težava: uvoz luksuznih predmetov v monarhijo je bil obremenjen z astronomskimi davščinami, zato je Beethoven po januarskem Broadwoodovem obvestilu o pošiljki, ki se mu obeta, grofa Lichnowskega prosil, da pri grofu Stadionu, ministru za finance, uredi prost uvoz; v tej zadevi je skladatelj za pomoč zaprosil tudi madame Streicher, da bi pri sorodniku na visokem položaju izprosila ukaz, ki bi ga bilo mogoče poslati dacarjem v Trst. Klavir je v dunajsko skladišče družine Streicher prišel oproščen vseh dajatev, Nanette Streicher je opravila nujna popravila, potem pa so ga poslali Beethovnu v Mödling.

Nad klavirjem, ki je bil bistveno zvočnejši in predvsem glasnejši od dunajskih, je bil skladatelj navdušen, Bridi je v pismu Broadwoodu omenil njegovo prepričanje, da ga bo instrument navdihnil za nekaj dobrega, v zahvalnem pismu Broadwoodu pa je Beethoven zapisal:

»Ta klavir bo oltar, na katerem bom Apolu daroval moje najlepše dušne darove.« Na klavirju, ki ga je obdržal do konca življenja in ga ni pustil uglaševati nikomur drugemu kot pooblaščencu angleškega podjetja, je Beethoven zložil tri pozne sonate, št. 29 v B-duru (op. 106, znana kot Hammerklavier), št. 30 v E-duru (op. 109) in št. 31 v A-duru (op. 110).
 

Liszt, Schiff, Tan

Po skladateljevi smrti so klavir na prodaji zapuščine za 181 forintov prodali založniku C. Antonu Spini, ki ga je v svojem salonu obdržal do leta 1845, potem pa ga je poklonil skladatelju Franzu Lisztu, ki je v hiši v Weimarju nanj igral do svoje smrti leta 1886. Leta 1887 ga je princesa Marie Hohenlohe, hči Lisztove prijateljice, princese Sayn-Wittgenstein, podarila budimpeštanskemu Madžarskemu nacionalnemu muzeju, kjer ga hranijo še danes.

Beethovnov klavir so leta 1991 s pomočjo strokovnjaka Davida Winstona iz podjetja Period Piano Company obnovili in spravili v brezhibno igralno stanje, na njem je pianist András Schiff posnel več plošč skladateljevih del za klavir, pianist Melvyn Tan pa je z njim leta 1992 pod vodstvom dirigenta Rogerja Norringtona z orkestrom London Classical Players opravil evropsko turnejo, koncerte so imeli na Dunaju, v Bonnu, Bathu, Londonu in Budimpešti.

Na celotni turneji sta Beethovnov klavir varovala dva policista Interpola. Broadwoodov klavir je eden od treh ohranjenih Beethovnovih, pred njim je imel klavir Erard, ki je razstavljen v muzeju v Linzu, leto pred smrtjo je dobil še klavir Conrada Grafa.