Severa Gjurin zvečer v SiTi Teatru

Pevka in skladateljica Severa Gjurin je že 15 let stalnica na naši glasbeni sceni. Začela je z zasedbo Olivija, ki jo je vodil njen brat Gal, in nato nadaljevala samostojno pot. Na oder se je po krajšem premoru vrnila z razprodanim koncertom v ljubljanskem SiTi Teatru, ki ga bo ponovila danes ob 20. uri zvečer.
 

Nekaj časa vas ni bilo na odrih zaradi zdrav­stvenih težav. Je zdaj vse v redu?

Vse je v redu. Začeli smo z razprodanim koncertom v ljubljanskem SiTi Teatru, tako da bomo kmalu naredili reprizo.
 

Dvorane take velikosti že kar redno razprodate, mar ne?

Da, vendar je še vedno potrebno pričakovano prizadevanje, da se obvesti občinstvo in da pripraviš kaj posebnega. Zdaj je precej večja poplava tako informacij kot dogodkov, kot je bila pred desetimi leti. Težje je obvestiti občinstvo. Kot poslušalec imaš na voljo ogromno informacij, kar marsikoga zlahka zmede.
Dvorana SiTi Teatra mi je všeč, sprejme kakšnih 250 ljudi, kar sicer ni velika številka, prostor pa je prijeten in taki koncerti so praviloma zelo intimni.
 

Ko sva se srečala za enega od prejšnjih intervjujev, sva rekla, da bo naslednji ob izidu vašega samostojnega prvenca. Kako kaže?

(smeh) Tokrat zares kaže zelo dobro. Sem zelo blizu odprtja razstave novega slikarskega cikla, tokrat risbe z ogljem. V bistvu nameravam dokaj kmalu izdati kar dva albuma. Eden bo zastavljen kot bonbonjera ali kompilacija, na njem bodo zbrane starejše in nekaj neizdanih pesmi, predvsem pa bodo na njem krasni posnetki v živo. Drugi bo bolj avtorski, saj se že nekaj let trudim s pisanjem lastnih pesmi, predvsem glasbe, torej melodije in akordov, delno pa tudi besedil. Moja dolgoletna želja je bila, da se poskušam izraziti tudi na tak način, ne le s petjem. Ta drugi album bo prinesel nove in za zdaj občinstvu še neznane pesmi. Sicer pa še ne vem, kakšen bo vrstni red izidov.


 

Glasbeno kariero ste začeli v zasedbi Olivija, ki jo je oblikoval vaš brat Gal Gjurin. Z njim še vedno radi sodelujete?

Seveda. Januarja prihodnje leto bova imela dva koncerta v ljubljanski Drami s spremljevalno zasedbo in godalnim zvokom. Z njim tudi sodelujem pri največ novih albumih. Sicer pa sva se veliko izdelkov ali projektov lotila skupaj ali jih odpela v duetu.
Pesem Kakor, da se nič ni zgodilo se nama je hitro zgodila. To je pesem, pri kateri sem soavtorica glasbe. Zdi se mi, da se dobro ujemava pri skladanju. Če poudariš tisto, pri čemer si najbolj močan, in imaš podporo, lahko ustvariš veliko dobrega. Ta pesem mi je zelo ljuba tudi zato, ker je v njej veliko moje melodije, Galova pesniškost, kako nanjo položiti besede, pa je zelo močna.
 

Je to, da se tako dobro poznata, prednost pri glasbenem ustvarjanju?

Zagotovo, lahko pa bi bilo tudi ovira. Vendar je v najinem primeru to prednost in velika udobnost. V studiu dokaj hitro postaviva pesem, na odru se teža porazdeli in hitro se zgodi sproščenost. Podobno je tudi z drugimi soustvarjalci, če se imaš rad, se zares poznaš in spoštuješ drug drugega, greš daleč.
Z Galom sva se vedno razumela in hitro našla rešitve. Oba sva individua­lista, v smislu ustvarjalca z vizijami, delujeva skupaj in vsak v svojem, tako v glasbenem svetu kot v drugih panogah. Sem prepričana, da bova še plodno sodelovala in da bo nastalo še veliko lepih pesmi.
Ob njem sodelujem še s Ksenijo Jus, čudovito kantavtorico. Pojem nekaj njenih pesmi, ki jih zdaj pozna še več ljudi. Njena je recimo Pusti, naj gre. V ponedeljek bom na odru s spremljevalno zasedbo, v kateri so kitarist Dejan Lapanja, kontrabasist Žiga Golob, kitarist Uroš Rakovec in bobnar Blaž Celarec, s slednjim veliko delava pri produkciji novih pesmi. Vse več pa tudi sodelujem z violinistom in kitaristom Danijelom Bogatajem, članom kar nekaj zasedb.
 

Po Oliviji se vam je zgodil album Časovne skice z Borutom Činčem, ki je še vedno nekaj posebnega na domači glasbeni sceni.

Je poseben album, res se je bolj zgodil kot bil delan, v živo pa sva imela nekaj koncertov. Prav poseben je bil tisti na terasi Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi, ki je posnet in dosegljiv na youtubu. Nisem ena tistih, ki ne bi mogla sama sebe poslušati, včasih se, in ta koncert je en tak izdelek, ki ga občasno predvajam v ozadju, ker ima pomirjevalno moč.
Časovne skice delujejo meditativno, hkrati pa ne kot glasba za sproščanje, ki vsakega normalnega poslušalca spravi ob živce. To je newageevski kič in je prepogosto neprijeten, tudi mene iritira. Glasba za sproščanje vseeno ni žanr, v katerem bi hotela pristati. Praviloma ima bolj komercialno esenco, generično, brez duha in srčnosti.
 

Vas pogosto kličejo za sodelovanje v duetih?

Mislim, da normalno, ne precej pogosto, vedno manj … (smeh) Kar mi je okej. (smeh)
 

Kako svoje glasbeno ustvarjanje kombinirate s svojim likovnim in pedagoškim delovanjem?

Kmalu po začetku bolj resne glasbene kariere sem se spraševala, kaj od tega bi predvsem počela. Pa sem hitro ugotovila, da se mi ni treba nobenemu od teh treh zanimanj odreči. Gre za to, da se v različnih obdobjih bolj intenzivno ukvarjam z eno od teh dejavnosti.
V zadnjih dveh letih sem imela močno tako glasbeno kot likovno obdobje. Moram reči, da mi to zelo ustreza. Glasba je krasna, je neka čarovnija na odru in v dobrem posnetku. Je bolj ekstravertirana, kot je slikarstvo. Ne vem, kateri likovnik je toliko znan, kot je znan srednje znan glasbenik. Že samo to, potem pa je tu performance, upodabljanje. Glasba in slikarstvo sta dva precej različna pola ustvarjanja, ki ju potrebujem.
 

Vsakič je to neki varen pristan?

Lahko, a vse to je veliko manj romantično, kot si večina predstavlja. Ustvarjalec se nenehno ukvarja z rešitvijo problema.
 

Kako preživljate svoj prosti čas?

Moji vikendi so sicer občasno delovni, precej nastopov je med tednom. Ker nimam običajnega delovnega ritma, si sproti določim, katera dva dneva bosta opravila vlogo vikenda. Če tega ni, sta delo in prosti čas preveč prepletena. To je pri ustvarjalcih ena pogostih težav, kar zlahka vodi v preobremenjenost.
Ko si vzamem čas zase, grem v naravo. Ali se gibam ali pa nekje berem knjigo, ki me odpelje za dlje časa. Je pa res, da sem ena tistih, ki uživajo v tem, kar delajo. In čas, namenjen temu, se mi zdi res krasen čas, skoraj kot da je prosti čas.