V nadaljevanju preberite:

Skoraj vsaka pesem Sare Renar ima več različic. Včasih ima na nastopih ob sebi samo kitaro ali klavir, kdaj drugič celoten band in spet tretjič toliko elektronskih naprav, da navduši že s tem, kako ji uspe hkrati peti, upravljati inštrumente in se ob tem ne zaplesti med vse kable. Večkrat spreminja tudi ritem, pesmi krajša, podaljšuje ali jih med seboj kar preliva, prav tako se nenehno poigrava z različnimi glasovnimi barvami.

Enako se spreminja tudi ona. Ko se z njo pogovarjaš, dobiš občutek mirnosti, a na odru dobi njen pogled posebno osredotočenost, njen glas pa skoraj živalsko silo, ki lahko uniči vse pred seboj, vendar že kakšno pesem kasneje spet poje s spokojno milino.

»Da. Tako mora biti,« se nasmeje, nagne glavo in pogleda s strani. »Ljubim, ko sem na odru. Po eni strani je strah vzbujajoče, ker si v središču pozornosti, a je tudi zelo osvobajajoče. Veliko stvari lahko naredim ali povem, ki jih drugače v življenju nikoli ne morem. Več ko dam sebe, bolj sem krhka, toda hkrati tudi močna, saj nimam več česa skrivati.«

Ko jo povprašam, ali je vseeno bolj krha ali močna, za hip postane, nato pa odvrne z vso gotovostjo tega sveta: »Predvsem sem svobodna.« In se zadovoljno nasmehne, kot da podoživlja občutke z odra: »Ja, svobodna sem. Lep občutek je to.«