»Šanson se, kratkomalo, utrne«

Šansonjerka Svetlana Makarovič je prvega januarja letos vstopila v klub osemdesetletnikov. Ta vsestranska umetnica pikrih mislih in grenkih besed skupaj s številnimi prijatelji v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zvečer pripravlja jubilejni lirično-grenki kabaret z naslovom Namesto rož. Pred koncertom smo se z njo pogovarjali o mačkah, tušu, klavirju, Dubravki Tomšič, Gregorju Strniši in šansonih.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste zveneli zelo navihano. Ste bili na vasi pri svojih mačkah?

Da, bila sem pri njih in ravno sem se vrnila v Ljubljano.

In kako so?

Mačke so lepše kot vi vsi. (Smeh.)

Ste dobra mačja služabnica?

Za silo so zadovoljne z mano.

Se radi umaknete na vas?

Zelo. In prav nerada grem nazaj v Ljubljano. Tudi zato, ker v tem varovanem stanovanju tuš občasno ne dela. Na deželi pa imam tuš z enakomerno toplo vodo in primernim pritiskom. Zdaj vem, da je to luksuz, (Smeh.) da se mi ni treba umivati v lavorju kot leta 1945.

Vendar je brez mestnega vrveža dlje časa težko živeti?

Ne maram nobenega vrveža, vendar spada k temu, kar počnem. No, pa saj ne bo več dolgo.

Zdi se mi, da ste zadnje desetletje kot v neki ofenzivi. Povsod vas je veliko.

Nisem jaz kriva. Nikoli se nikamor nisem rinila. Jaz delam svoje delo z mojo šansonjersko ekipo. Najbrž so krivi šansoni, oziroma sem očitno vseeno jaz kriva, ker sem jih napisala. (Smeh.)

»Nočem biti eden od avtorjev, ki jih je treba sestreliti z odra.«

Radi sodelujete z zelo različnimi glasbeniki pri različnih projektih, od Katalene pa Mar Django Quarteta, do projekta Nosil bom rdečo zvezdo ter tokratnega Namesto rož. Kdaj vas je pritegnila glasba?

Odkar pomnim. Prek radija, predvsem pa, ko sem začela igrati klavir. Takrat sem zbirala tiste note, ki so mi bile všeč. Zelo pogrešam nekdanje glasbene sodelavce, še posebej Aleša Kersnika, ki je uglasbil kar nekaj mojih šansonov. Dva bomo zvečer slišali na koncertu. Zdaj pa zelo rada sodelujem z Milkom Lazarjem. Z glasbeniki se zelo hitro ujamem.

Kdaj in kje ste se učili igrati klavir?

Mislim, da sem bila stara pet let, ko sem ga odkrila. Doma smo imeli razklumpan klavir, ki je bil zaradi vlage pokvarjen in zvit. Ko sem igrala nanj, so tipke ostajale dol in sem jih med igranjem morala sproti vzdigovati z nohti. Vendar sem se na to kar navadila in tako sem razvila lastno posebno tehniko igranja klavirja.
Kasneje sem se vpisala v glasbeno šolo in sem bila odlična učenka.

Se vam je obetala kariera koncertne pianistke?

Seveda, sanjarila sem o tem, da bom taka kot Dubravka Tomšič. Oboževala sem jo že zelo zgodaj in jo še zdaj silno spoštujem. Bila sem na številnih njenih koncertih.

Vas je oder, kot diplomirano igralko, zelo očaral?

Na začetku odra nisem imela preveč rada. Bila je precej grozna izkušnja. Imela sem tako hudo tremo, da sem prav drgetala. A kmalu sem spoznala, da če sem na odru, sem jaz glavna, jaz sem vladarica, ne pa tisti v dvorani. Tako je še zdaj, ampak trema še vedno ostaja. Saj tudi mora biti in je koristna. To je taka začetna vznemirjenost, strah pred tem, da se bo kaj zgodilo, da bo šlo kaj narobe. Da se mi bo odlomila peta ali da se bom spotaknila in se bodo moji sovražniki ob tem zabavali.

Da bi ostali brez besed, tega se pa ne bojite?

Ne, tega pa res ne. (Smeh.)

Svojčas ste igrali klavir po različnih barih po Ljubljani. Kakšni so bili ti nastopi?

Treba je bilo igrati, tako imenovano animir glasbo.

Aha, tako nemotečo?

Da, nemotečo glasbo. Tako sem se nekaj časa preživljala, ker nisem imela službe. To je bilo v šestdesetih letih.

Se je dalo od tega živeti?

Bolj slabo. Ampak očitno, ker še tukaj živa sedim, se je dalo preživeti. (Smeh.) To je bila inštrumentalna glasba, v repertoarju pa sem imela večinoma zimzelene melodije, pa kakšne Straussove valčke. Včasih sem si izborila, da sem zaigrala kakšnega Chopina. Vedela sem, da je treba ljudi navaditi na boljšo glasbo.
Te izkušnje so mi prišle prav pri šansonskih nastopih, nastopih po šolah, kjer sem se sama spremljala. Zdaj pa imam izvrstnega pianista in sem si krasno oddahnila.

Svetlana Makarovič se je rodila 1. januarja 1939 v Mariboru.
Obiskovala je srednjo vzgojiteljsko šolo.
Leta 1968 je diplomirala na ljubljanski AGRFT.
Klavir je začela igrati pri petih letih.

Še radi sedete za klavir?

Ne morem več igrati, ker imam artritis. Vsake glasbe je enkrat konec.

Žal.

Ali pa sreča. (Smeh.)

Igranju klavirja se je pridružilo še skladanje in petje. Kako vam je šlo sprva?

Komponiranje, izmišljevanje melodij in opremljanje s harmonijami me je vedno zelo veselilo. Za večino mojih šansonov sem sama napisala glasbo. Ker sem bila ves čas v finančni stiski, sem si težko priivoščila spremljavo, in kadar sem si jo, sem, ker so bili pianisti zelo dragi, sama ostala brez honorarja. Potem mi je pa bilo tega dosti in sem se začela sama spremljati.

Ste pionirka slovenskega šansona. Predvidevam, da še vedno menite, da mora pesem tudi nekaj povedati?

Lažje je to povedati v kombinaciji z glasbo. Vsak pesnik je v bistvu pevec, kot je dejal France Prešeren. V vsaki dobri poeziji je skrita glasba, ritem in ponekod tudi melodija. Kombinacija vokalov in konzonantov pri poeziji je skrita glasba.

Zdi se mi, da je v svetu popularne glasbe vse manj sporočilnosti.

Za vse je dovolj prostora. Jaz ga zavzemam zelo malo. Razen zdaj pred koncertom, ko okoli mene mrgoli novinarjev in fotografov, tako da sem že precej na koncu z živci. (Smeh.)

Boste pa več miru imeli naslednji teden.

Zagotovo.

Zadnje čase sem imel kar nekaj pogovorov s starejšimi glasbeniki, ki so mi po drobcih razkrivali, kakšen je bil Gregor Strniša. Praviloma je vse zelo očaral. Leta 1963 tudi vas. Kar nekaj časa sta živela skupaj.

Skupaj sva živela skoraj tri leta. Vsaj dve leti sva bila v vročem ljubezenskem ljubezenskem razmerju. To je bila zaljubljenost na prvi pogled. Zdel se mi je čudovito lep in v resnici je bil čudovito lep moški.

Usoda pa ga je tepla z vseh strani.

Res je imel zelo težko življenje.

Tistega leta je z denarjem od avtorskih honorarjev odkupil lastno zaplenjeno hišo v Rožni dolini. Sta takrat živela v njej?

Da, v njej sva živela. Bil pa je zelo pokončen človek. Neverjetno trmast in vztrajen. Najlaže je biti konfekcija, brez hrbtenice, vendar on ni bil tak.

Za njegovo poezijo, pa tudi besedila za popevke, je značilen nek grenki optimizem. Nekaj takega veje tudi iz vaše poezije ter besedil.

Po značaju sva si bila zelo podobna. Jaz sicer nisem imela tako grenke mladosti kot on, ampak je bila tudi zadosti grenka, da nisem mogla pisati svetle poezije. Že moja prva pesniška zbirka Somrak je zelo grenka. Zelo sva se podpirala. To je bil čudovito lep odnos, dokler se niso vmešali hudobni ljudje, potem pa se je končalo.

Za vaše šansone je značilna tematska obravnava družbenega obrobja. Življenje ljudi na robu družbe tudi odraža stopnjo urejenosti te družbe, mar ne?

To ni bil moj namen. Šanson se, kratkomalo, utrne. Že najde pot iz podzavesti v črke in v note. So pa vsi moji šansoni absolutno čustveni. vesela sem, da se pojavljajo novi, mladi šansonjerji, ki so tudi avtorji pesmi, ki jih izvajajo.

Večerni koncert, na katerem bodo izvrstni pevci in pevke ter igralci in igralke izvajali vaše skladbe, bo trajal tri ure in imel dva premora. V več kot pol stoletja kariere se nabere kar nekaj pesmi, mar ne?

Na tem koncertu bo izvajana približno polovica mojih šansonov. Če bi pa peli vse šansone, bi …

… to bil celodnevni festival z obvezno malico vmes.

(Smeh). Morebiti pa res. (Smeh.) Nočem biti eden od tistih avtorjev, ki jih je treba sestreliti z odra.