Samuel Blues in Miha Erič - Pristnost slovenskega bluesa

Kitarist Samuel Blues in orgličar Miha Erič najraje razdajata zvočno energijo na nastopih v živo. Sta izvirna in nadarjena glasbenika s poudarkom na blues rocku. Na njunem prvem skupnem albumu Transformator, ki ga je izdala založba Orbita, sta predstavila neverjetno surovo moč bluesa.

Samuel Blues je umetniško ime Sama Pivača, ki premore obilico bluesovskih prijemov in grob vokal. Zmožnosti igranja kitare raziskuje več kot 15 let, ob tem igra še klavir in orglice. Rad snema v domačem studiu, analogno, na štiristezni magnetni trak. Ima več kot 20 kitar, saj jih doma izdelujeta z očetom. Glasbeno kariero je začel kot kitarist in pevec blues rock zasedbe Talking Stone, katere član je bil do njene razpustitve leta 2012. Od takrat gradi samostojno kariero.


Na albumu Transformator, na katerem je enajst avtorskih instrumentalnih pesmi, je združil sile z Miho Eričem, še pred kratkim pevcem in ogrličarjem zasedbe Prismojeni profesorji bluesa. Poleg mojstrskega obvladovanja orglic tudi poje, je multiinštrumentalist, slikar in risar. Velikokrat sodeluje z domačimi glasbeniki.

Našla sta se, ko je Televizija Slovenija v ljubljanskem lokalu Prulček snemala glasbeno oddajo, v kateri je Samuel Blues igral, Erič pa bil žirant. »Ko sem ga slišal, me je kar odneslo. Potem sva se srečala na festivalu Festeelval v Jesenicah. Nato me je Samo poklical in sva začela skupaj igrati,« je pojasnil Erič.
 

Blues brez omejitev

Samuel Blues pravi, da njuno glasbeno sodelovanje nima meja, »delava, kar se nama v tistem trenutku zdi prav, ter se ne sprašujeva, zakaj in kako. Tudi nama ni jasno, kaj bo še prišlo«. Erič je dodal, da sta se prepustila glasbi »brez načrtovanja in tuhtanja. Blues je izvorna glasba, ki sva jo in jo še poslušava, drugače pa v najino mešava različne sloge, odvisno od tega, kako se počutiva. Na koncertih veliko improvizirava in udrihava, medtem ko je album Transformator repeticijsko naštudiran, kar nama je kot nasprotje zelo ustrezalo.«



Všeč jima je tudi surov, produkcijsko nepoliran blues. Samuel Blues je pojasnil, da »oba poslušava vse vrste glasbe. Ne opredeljujeva se za žanre. Če je v skladbi nekaj, kar te premakne, je to dovolj. Če bi imela na voljo drag studio, bi ga gotovo uporabila. Tako pa poskušava potegniti največ iz tistega, kar nama je na voljo.« Erič je dodal, da ga je od nekdaj vznemirjalo in zanimalo raziskovanje, brskanje in preizkušanje glasbene opreme.
 

Ko glasba zapolni tišino

Vseh enajst avtorskih instrumentalov je nastalo med glasbenim preigravanjem. Skladbe sta posnela doma, v sobi Samuela Bluesa, na doma narejenih ojačevalcih in kitarah. Vadila sta tako pri Samuelu Bluesu na Blejski Dobravi kot v študentskem domu v Ljubljani in pri Eričevih v stanovanju na Viču. Skladbe so nastajale v obliki dialoga, s katerim sta glasbenika zapolnila tišino. Tako kot pri pogovoru, saj je blues nekakšen jezik, komunikacija.

»Osamljen sem že v osnovi, tako da sem na domačem terenu,« je na vprašanje, kako preživlja samoizolacijo, odgovoril Samuel Blues. »Zame se življenje ni kaj dosti spremenilo. Živim na vasi, kjer ni čutiti omejitvenih ukrepov. Trenutno poskušam izboljšati tehniko desne roke na kitari, tako da brenkam malce več kot ponavadi.« Erič je dodal, da je »samozaposlen v kulturi. Stanovanje, kjer živimo z ženo in sinom, je trenutno naš dom, atelje, delavnica, pisarna, prostor za vaje, bunker in še kaj … Igram se s sinom, igramo inštrumente, kuhamo, delam grafike, kakšen sprehod po poti spominov, če ni preveč obljudena, zelo podobno kot prej, samo da smo več doma. Razlika je ta, da nimamo koncertov, delavnic, predavanj in razstav.«
Samuel Blues je doslej posnel šest samostojnih albumov. ​»Na njih je slišati tudi bobne, baskitaro in druge inštrumente, tako da večine pesmi ne igram v živo. Od teh albumov sta dva slovenska, zadnji, ki je izšel, je Parangal. Z Miho načrtujeva še kak videospot.«

​Eriča smo pobarali, kaj se je zgodilo, da ga ni več med Prismojenimi profesorji bluesa. ​»Umaknil sem se zaradi neiskrenosti, zahrbtnosti in žaljenja. Nekomu iz omenjenega benda ni bilo najbolj všeč, da sem postal oče, oziroma je to po njegovem bila grožnja za obstoj skupine. Tudi na odru sem dobri dve leti med skladbami prenašal cinične vokalne improvizirane zbadljivke, ki so letele name in na moje najbližje. Najbolj zdravo za vse je bilo, da sem se umaknil. Krožile so tudi govorice, da ne igram več, ker sem postal oče, kot vidite, to ni res.«