Rade Šerbedžija je vsestranski umetnik svetovnega formata, ki rad nastopa na koncertih. Prihajajočega v ljubljanskih Križankah je naslovil Zaradi sebe, zaradi tebe, zaradi drugih, posvetil pa ga bo dolgoletni prijateljici Mileni Zupančič. Z njim smo se pogovarjali o slovenskih in holly­woodskih filmih, črnem valu, klobukih in vesternih ter peki jagnjetine.

Pogosto nastopate v Sloveniji, kjer ste vedno dobrodošli. Kako se počutite na naših odrih?

Tako, kot ste rekli. Počutim se, kot da sem vaš. Ta občutek traja pravzaprav že od mladosti. Še posebej sem bil v Sloveniji povezan z občinstvom. Vendar ne le z občinstvom. Tudi pri ljudeh, ki so se ukvarjali s filmom in gledališčem, sem bil vedno dobrodošel gost.

​Svoje prve velike filme sem posnel v Sloveniji. Takrat sem bil zelo mlad, še študent igralske akademije. Matjaž Klopčič je bil tisti čas eden od najbolj znanih režiserjev v Jugoslaviji. Njegov film Na papirnatih avionih je bil na canskem filmskem festivalu v uradnem tekmovalnem delu. Po tem mi je ponudil glavno vlogo v Sedmini. Sledilo je sodelovanje v filmu Begunec režiserja Janeta Kavčiča leta 1973.

Film Rdeče klasje je bil poseben izziv.

Potem sem seveda sodeloval z Živojinom Pavlovićem pri dveh filmih v slovenski produkciji. Prvi je bil slovenski film, posnet po čudovitem romanu Ivana Potrča Na kmetih, ki ga je Pavlović za film poimenoval Rdeče klasje. Takrat sem leta 1970 odigral glavno vlogo Južka Hedla, ko sem ravno končeval akademijo. Drugi je bil odmeven Vonj telesa, polovica filma se dogaja v Sloveniji, polovica v Srbiji.

Ko sem snemal te filme, še posebej Sedmino, sem se v prostem času družil s prijatelji iz Slovenije. Tam so se spletla trdna in večna prijateljstva z Mirkom Bogatajem, Tonetom Slodnjakom, Radkom Poličem, Mileno Zupančič, Dušanom Jovanovićem. Še posebej veliko sem se družil s Tonetom Gogalo. To je bila prav posebna generacija slovenskih igralcev in režiserjev. Tam so še ti mladi, supertalentirani režiserji od Janeza Pipana, Vita Tauferja do Dragana Živadinova, s katerimi sem se tudi družil.

Takrat sem kmalu začel sodelovati z režiserjem Ljubišo Ristićem v KPGT (Kazalište, pozorište, gledališče, teatar) v Beogradu … Slovenija je bila zame kot mladega igralca zelo navdihujoča. Takrat mi je Ristić dejal, in prav je imel, da vse najboljše, kar se zgodi v jugoslovanskem gledališču, prihaja od Dušana Jovanovića. V tem je veliko resnice.

Predvidevam, da imate tudi v glasbi, filmu in literaturi svoje vzornike, ki so vas oblikovali?

Kar zadeva film, je poleg prej naštetih še Edo Galić, s katerim sem v Zagrebu snemal svoje prve filme. Najpomembnejši pa je bil Živojin Pavlović, s katerim sem posnel pet filmov, v katerih sem imel glavno vlogo. Sploh črni val je bil nekaj posebnega še z Vladimirjem Makavejevom, Sašo Petrovićem in drugimi.

Črni val v Jugoslaviji je bil fenomen na svetovni ravni.

Seveda, takrat je to bil najbolj zanimiv film na svetu. Takrat smo množično zmagovali na mednarodnih filmskih festivalih.

Rade Šerbedžija: »​Vsi smo pravzaprav presneto mladi. Petdesetletni človek je le petkrat desetletni deček.« FOTO: Črt Piksi/Delo

Nedavno ste bili v Los Angelesu, kjer ste igrali z Jeffom Bridgesom v drugi sezoni serije Old Man. Kako je bilo?

Bilo je čudovito. Igral sem že v prvi sezoni. Takrat sem bil gostujoča zvezda v eni epizodi. Imel sem glavno vlogo takoj za Jeffom. Ampak v tisti epizodi te kriminalne serije sem na koncu umrl. Potem sta Jeff Bridges in glavni producent prišla do mene in rekla, poslušaj, odločili smo se, da te ne bomo ubili. In sem vprašal, zakaj. Pa je Jeff dejal, kdo ve, mogoče bomo snemali tudi drugo sezono.

To se je tudi zgodilo. Zaradi stavke scenaristov so nadaljevali snemanje dve leti pozneje. Poklicali so me in dejali, da me spet hočejo. Tokrat nastopam v treh epizodah od šestih. To je velika stvar, imam veliko in pomembno vlogo. Res sem užival na snemanju in v vseh prizorih nastopam z njim, kar je fantastično.

Kakšen je Jeff Bridges, legendarni The Dude?

Fantastičen je, prav božanski tip. Res sem vesel, da sem igral z njim. Sicer sem igral s številnimi velikimi svetovnimi igralci, od Toma Cruisa do Michaela Caina in drugih. V zadnjem času sem veliko igral z Garyjem Oldmanom v seriji Slow Horses, sledila ji je omenjena serija z Bridgesom. Sodelovanje z njima in seveda z Johnom Turturrom je zame najljubše v ameriškem filmu.

Bridges je tudi eden od tistih kameleonov, ki lahko igrajo vsakič drugo osebo, za razliko od Brucea Willisa, Arnolda Schwarzeneggerja in podobnih, ki vedno igrajo sami sebe.

To je res, vendar sam pri tem ne delam umetniške razlike. Ko takole gledam Kirka Douglasa, ga imajo mnogi za največjega filmskega igralca. On pa je bil vedno isti, mar ne? Tudi John Wayne je bil vedno isti, ampak je bil genialen igralec. Prav tako po mojem ni velike razlike v karakternih ali filmskih izrazih našega najbolj filmičnega igralca Pavleta Vujisića. Tudi Bata Živojinović je bil enako veličasten.

Za razliko od igralcev, kot so John Turturro, Dustin Hoffman in Al Pacino, ali recimo kot nekateri naši igralci, med katere spadam verjetno tudi sam, ki lahko igramo različne vloge.

Velika je razlika v liku, ki ga igram v Vonju telesa, Bravo maestro ali Pred dežjem. V slednjem sicer nisem imel karakterne vloge, ampak vlogo vodje, pozitivca. Igral sem veliko različnih vlog. Zame je vse to enakovredno.

Rade Šerbedžija pravi, da je igral še veliko drugih vlog, vendar so tuji igralci v ameriških filmih predvsem negativci, saj zaradi naglasa ne morejo igrati Američanov. FOTO: Črt Piksi/Delo

V seriji Old Man igrate starega­ Sulejmana Pavlovića. Kako se znajdete v vlogah starejših ­občanov?

(Smeh.) Včasih se sam pri sebi nasmejim, ker razen bolečine v kolku in dejstva, da bom moral na operacijo, ni tako hudo. Boli pa me tako, da mi je res hudo, ker ne morem več igrati tenisa na vso moč.

Torej razen tega je vse drugo lahko. Zdi se mi, da se moje telo sploh ni postaralo, če izvzamem recimo kakšno manjšo revmo. Nekako ne sprejemam let, ki se množijo v tebi in te s številom določajo kot človeka srednjih let ali starca. Vsi smo pravzaprav presneto mladi. Petdesetletni človek je le petkrat desetletni deček. Torej je pravzaprav dojemanje časa, način staranja, nekaj pri ljudeh. Sam imam morda dobro gensko osnovo, čeprav ne verjamem, da bom prišel tako daleč. Moj oče je namreč živel 104 leta, pri 102 je delal vaje, ki sem jih sam fizično komaj zmogel. Do zadnjega je bil mentalno zdrav. Pri nas, Ličanih, gre torej za nekaj genetskega.

V novem filmu Air Force One Down igrate ruskega zlobneža. Ste eden od najboljših ruskih zlobnežev v Hollywoodu?

Igral sem res vse mogoče vloge, med njimi niti ni bilo toliko zlobnežev. Ivan Tretiak v Svetniku, v katerem sem igral z Valom Kilmerjem, ni zlobnež, negativec, ampak poslovnež, politik .... Igral sem nekaj Rusov, ki so zelo pozitivni, skladatelja ali pa v Misiji nemogoče najboljšega prijatelja Toma Cruisa, ki umre.

Igral sem še veliko drugih vlog, vendar smo tuji igralci v ameriških filmih predvsem negativci, saj zaradi naglasa ne moremo igrati Američanov. Enako velja za angleške igralce. Ralph Fiennes v glavnih vlogah ne igra Američanov, včasih igra Angleže, ker so včasih Angleži v ameriških filmih celo pozitivni liki. (Smeh.)

Čudoviti švedski igralec Stellan­ Skarsgård je naredil odlično kariero, tudi v Hollywoodu, igral pa je predvsem zlobneže. Očitne ne gre drugače.

Ena od zanimivih pozitivnih vlog je bila glavna vloga z Glenn Close v muzikalu Južni Pacifik, to je eden od najbolj znanih muzikalov v ZDA. Posneli smo ga leta 2001, bil je televizijski film v dveh delih. Morda moja najboljša pozitivna vloga je bila v Fugitive Pieces iz leta 2007, v katerem sem igral Grka Athosa Roussosa. Za to vlogo sem dobil grand prix v Rimu. Grka sem igral še enkrat v filmu Francesca Rosija La tregua z Johnom Turturrom. Od takrat traja najino prijateljstvo do današnjih dni.

Na facebooku ste objavili, da ste bili v Jacksonu gost na koncertu kitarista Miroslava Tadića in pevke Yvette Holzwarth in da je vaš dedek tam iskal zlato in ga ni našel. Kaj bi bilo, če bi ga našel?

Mogoče bi bil Američan in bi igral same pozitivce.

Ta zgodba je resnična. Groba mojega strica niso našli. Moj ded in njegov brat sta bila dvanajst let v Ameriki. Bila sta rudarja, potem pa je strica ubil neki Turek pri kotlu. Sprla sta se zaradi hrane in ga je zabodel. Potem se je dedek siromašen vrnil domov. Takrat so naši delavci živeli zelo skromno. Videl sem, za kolikšno plačo so kopali zlato in ob tem mnogi izgubili življenje, saj je bilo v rudnikih veliko nesreč. To je grozna zgodba, tragična. Seveda so bili takšni, ki so obogateli, a ne moj dedek.

To ni Jackson, o katerem poje Johnny Cash. Ta Jackson je ohranil kavbojski pridih in v njem živi veliko potomcev naših ljudi. Imajo tudi pravoslavno cerkev, v katero prihajajo verniki različnih veroizpovedi. Ne govorijo veliko našega jezika, a kljub temu ohranjajo našo kulturo in vabijo naše ljudi. Miroslav in Yvette sta imela tam koncert, na katerega sva šla z mojo Lenko. Bil sem gost na njunem koncertu, onadva, ki sta se vmes poročila, pa bosta gostovala pri meni v Križankah. Najpomembneje je, da sem spal v sobi ultimativnega kavboja Johna Wayna, v postelji, v kateri je on nekoč spal. To je bil njegov apartma, v katerem je vedno bival, ko je prišel v Jackson.

Mogoče bi lahko pojasnili svojo fascinacijo nad klobuki in kako to, da niste nikoli posneli vesterna?

Nisem ga posnel, ker vesternov skorajda več ne snemajo. Ko sem bil zelo mlad, so še snemali špageti vesterne. Če bi takrat snemal ameriške filme, bi gotovo igral v kakšnem vesternu, mogoče celo z Johnom Waynom. Bil sem pa zelo blizu.

Ko sem snemal Misijo nemogoče 2, sem bil v Sydneyju. Sedel sem v svojem apartmaju, ko me je poklical agent in dejal: Rade, tvoje sanje postajajo resničnost. Vlogo si dobil brez avdicije, direkt. Clint Eastwood pravi, da moraš igrati v njegovem filmu Vesoljski kavboji. Pa sem rekel, super, končno vestern. Ko sem dobil scenarij, sem bil razočaran, ker je to bila zgodba o ostarelih astronavtih. Jaz sem bil neki general.

Seveda je bilo zanimivo spoznati Clinta Eastwooda. Bil mi je všeč in sva dobro sodelovala. Je zelo blaga osebnost in zelo dober režiser ...

… in dober pianist.

Točno to sem hotel reči. Tudi to me je fasciniralo.

V redakciji so prosili, naj vas vprašamo, kako je bilo, ko ste Charlize Theron pekli čevapčiče.

To je bilo pri meni doma v Los Angelesu in niso bili čevapčiči, ampak sem pekel jagnjetino. Imel sem posebno peč za peko jagnjetine, korito, ki se je spuščalo po višini. Ne tako kot pri nas, ko daš nad pekač in se potem strojno obrača, jaz sem vrtel ročno. Tega sem bil kar vešč, naučil sem se od dedka Vujadina v Liki. On je bil mojster za pečenje jagnjetine.

Ko so bile zabave pri meni doma v Los Angelesu, je lahko prišlo tudi sto gostov, in prišli so vsi moji prijatelji, znani igralci. Med njimi Charlize Theron, s katero sem posnel dva filma, eden je bil Mighty Joe Young, drugi pa Battle in Seattle, v katerem sem igral novinarja. Tako sva se spoprijateljila, oboževala je jagnjetino, vedno znova me je spraševala, kdaj jo bom pekel. Charlize Theron je čudovita igralka, v filmu Pošast je genialno igrala.

Povejte še kaj o koncertu
v Križankah.

O samem koncertu naj povem, da bom v prvem delu gostil kitarista Miroslava Tadića in pevko ter violinistko Yvette Holzwarth, klaviaturista Vasila Hadžimanova in Jureta Ivanušiča, s katerim bova kaj zapela. Sam koncert ne bo predolg, ker ne maram predolgih koncertov, trajal bo kakšni dve uri in pol, vendar sem se odločil za odmor. Zakaj? Ker je poletje, ki bo verjetno toplo, in ker so Križanke tako lep kraj tudi za druženje, za kakšno pijačo.

Sam ne potrebujem odmora.­ In spet, moji koncerti niso le koncerti, so bolj glasbena predstava. Potem pa pride drugi del koncerta, ko bom nastopil ob spremljavi skupine Zapadni kolodvor in z dvema skritima gostoma.

Ta koncert bi rad posvetil predvsem svoji prijateljici Mileni Zupančič. Zaradi njene trenutne situacije, ker je bolna, pa tudi zaradi njenega večnega optimizma. Pogosto se slišiva. Ona živi s takšnim optimizmom in pogumom, ki ga občudujem, kot sem vse življenje občudoval njen neskončen talent.