Roger Waters: Trump je svinja

Ena glavnih gonilnih sil rockovske superskupine Pink Floyd in njen najbolj politično angažiran član Roger Waters je v zagrebško Areno privabil kar 15 tisoč občinstva, od tega kar nekaj tisoč iz Slovenije. Zagreb je obiskal v okviru evropskega dela svetovne turneje Us + Them, ki podira svetovne rekodre po obiskanosti. Waters namreč velja za enega najbolj donosnih koncertnih izvajalcev.

To očitno ni v nasprotju z njegovim demokratično levičarskim aktivizmom, ki skozi celo kariero opozarja na skrajne negativnosti kapitalizma, ki se z leti le še stopnjujejo. Zato je tudi aktualno turnejo jasno naslovil Us + Them, po skladbi skupine Pink Floyd. Izbor pesmi je naredil predvsem iz konceptualnih albumov The Dark Side of The Moon, The Wall, Animals in Wish You Were Here, ki so eni najboljših in najbolj sporočilnih albumov sodobne popularne glasbe. Tem pa je dodal še nekaj angažiranih pesmi z novega albuma Is This the Life We Really Want? (Déjà Vu, The Last Refugee, Picture That, Smell the Roses).



Veličastna multimedijska predstava

Koncert, ki je bil bolj multimedijska predstava, je bil razdeljen v dva dela in je s premorom trajal kar tri ure. Začeli so ga s skladbami njihovega globalno najbolj odmevnega albuma The Dark Side of The Moon (Speak to Me, Breathe), ki jih je ustoličil med največjimi. Nato je Waters, ki je po svoji osnovni vlogi basist, uvedel z značilnimi basovkimi linijami v uvodno skladbo albuma Meddle One of These Days. Čeprav se je Waters večinoma držal baskitare, pa je poprijel tudi ta električno in akustično kitaro, predvsem pri izvajanju svojih novih pesmi.

Sicer pa je nastopil z veliko in ubrano ekipo, ki je izvrstno poustvarila zvok skladb iz obdobja skupine Pink Floyd. Na odru so ob njem stali še kitarista in basista Dave Kilminster in Gus Seyffert; kitarist, klaviaturist in pevec Jonathan Wilson; klaviturista Bo Koster in Jon Carin, saksofonist Ian Ritchie, bobnar Joey Waronker ter spremljevalni pevki Jess Wolfe in Holly Laessig.



Najkričeča pesem

Nadaljevali so potovanje po temni strani meseca s skladbami Time, Breathe (Reprise) in veličastno, najbolj kričečo pesem v roskovski zgodovini, The Great Gig in the Sky, kjer sta svoje vokalne zmožnosti demonstrirali Wolfejeva in Laessigova. Sledila močna kritika družbenih sistemov, ki ljudi zmeljejo v brezoblično gmoto mesa v industrijski proizvodnji ter v proizvodnji vojne Welcome to the Machine z albuma Wish You Were Here. Po venčku novih pesmi pa so izvedli tudi naslovno Wish You Were Here, subtilno posvetilo mentalno zbolelemu ustanovitelju Pink Floydov Sydu Barretu.

Prvi del koncerta so končali z trojčkom iz zadnejga odličenga albuma skupine Pink Floyd The Wall The Happiest Days of Our Lives ter veličastnima Another Brick in the Wall Part 2 in Part 3. Vizualije, luči in animacije so bile vrhunsko dodelane, prav tako tudi zvok, ki je bil odličen in postavljen v kvadrofonski različici.



Psi in svinje

Ko smo koncertno obiskovalci bili prepričani, da smo že videli vse, kar se je na koncertih videti dalo, pa je Waters s skupino v drugem delo popolnoma očaral, kjer je nanizal paket izjemno sporočilnih pesmi v pravi zvočni zid. Tako je že ob uvodnih zvokih pesmi Dogs z albuma Animals začela sredi dvorani rasti znamenita elektrarna Battersea Power Station, katere podoba je z letečo svinjo med dimniki postala ena najbolj prepoznavnih rockovskih imaginerij. Ker je album v celoto namenjen zlorabi oblasti je skladbo Dogs vizualno spremljalo protivojno sporočilo. 

Najbolj atraktivna pa je bila izvedba pesmi Pigs (Three Different Ones), ki je bila izrazito protitrumpovsko nastrojena. Na stenah te tovarne so predvajali projekcije z Donaldom Trumpom, ki pooseblja nevarne preplet norih politikov in pohlepnih kapitalistov, v najbolj nenavadnih položajih. Med to skladbo je po dvorani tudi letela znamenita svinja tokrat s Trumpovo podobo, pesem pa končali z zelo strogim izborom najbolj neumnih citatov, ki jih je ameriški predsednik dal od sebe. Zaključna misel te skladbe o »prašičih, ki vodijo svet«, pa je nosil napis - Trump je svinja, kar je občinstvo pozdravilo s huronskim navdušenjem.



Zgradili še piramido

To se je nato le še stopnjevalo s paketom izjemnih pesmi albuma The Dark Side of The Moon Money, Us and Them, Brain Damage do veličastne zaključne Eclipse, ko so sredi dvorane zgradili veličastno lasersko piramido, ki so jo presekali z mavrico žarkov ter tako spomnili, na še en najbolj prepoznaven ovitek sodobne popularne glasbe, ki krasi ta album. V dodatku pa so odigrali še skladbi Mother in Comfortably Numb za albuma The Wall o popolni atomizaciji in indivduzalizaciji družbe, kjer naj si vsak okoli sebe zgradi zid in v njem popolnoma otopi v lastnem udobju in popolni ignoranci, kaj se dogaja drugje.

Zagrebški koncert Rogerja Watersa je bil res nekaj izjemnega in močnega, tako zvočno, vizualno kot sporočilno. To je bil izkušnja, ki je ne pozabiš zlahka. Waters je večminutne stoječe ovacije sprejel očitno ganjen in s solznimi očmi.