Robi Pikl - Kavalirska plesna glasba za vsakdanjo uporabo

Skupina Manouche je pred kratkim izdala tretji album Kavalir, na katerem je deset skladb. Slogovno zvesti electro swingu so tudi tokrat raziskovali vplive drugih zvočnosti. Pogovarjali smo se z Robijem Piklom, izvrstnim kitaristom oziroma strunarjem, ki vodi zasedbo in zanjo piše skladbe.

Vaš tretji album Kavalir je kot predhodnika izšel proti koncu leta. V velikem glasbenem poslu je to pogost pojav.

Seveda, na to niti nisem pomislil. Res smo vse izdali ob koncu leta. (Smeh.) Album je končno izšel, nastajal pa je najdlje doslej. Vmes se je moja družina povečala za dve krasni hčeri, sodeloval sem tudi na številnih snemanjih različnih izvajalcev, pri filmih in gledaliških predstavah. Kot studijski kitarist to počnem več kot petnajst let, vendar je bilo zadnjih nekaj let precej več tega dela.
Mogoče se kak glasbeni ured­nik s tem ne bo strinjal, vendar se mi ne zdi smiselno narediti napovedni singel albuma, potem pa po izidu albuma izdajati single za nazaj. Zlahka ti očitajo, da pogrevaš stara jajca. Odločil sem se, da bomo izdajali pesem za pesmijo v štirimesečnem razmiku, toliko, da so lahko neko pesem zavrteli na radijskih postajah. Tako so izšle približno tri nove pesmi na leto.
 

Tako so delali v šestdesetih letih, ko so redno izdajali single, ki so jih nato združili v album.

No, še ena potrditev, da se to ­sklada z mojim stilom.
 

Ki je nekoliko retro?

Tako. Tudi vsi moji glasbeni vzorniki so na žalost že pokojni. Ne, da nisem v stiku s časom, ampak se bom vedno najbolj čudil starim glasbenikom, ki sem jih tudi poslušal. Čeprav imamo danes veliko bližnjic za učenje glasbe z vsemi glasbenimi učnimi portali na internetu, se je na koncu treba nekaj dejansko naučiti. Včasih smo poslušali kasete in pobirali glasbene linije določenih inštrumentov. Menim, da so takrat igrali mojstri, ki bi se jih še vedno morali 'bati'. Po domače povedano, bili so boljši.
Danes imamo kar nekaj glasbenih formul in mešanja stilov, ampak ostajam zvest svojim vzorom.
 

Prej je bilo precej manj bližnjic in je bilo treba preprosto nekaj dobro odigrati. Zdaj pa daje tehnologija nekaterim potuho, mar ne?

Po drugi strani se hitro izgubiš v poplavi odločitev, kaj bi bilo prav in kaj ne. Meni se zdi najboljša izjava pokojnega mojstra jazza, enega od vodilnih jazz kitaristov Joeja Passa, ki je dejal, da ko je prišel z novo ploščo iz trgovine in jo je poslušal na gramofonu, je takoj hotel znati zaigrati ­saksofonsko linijo.

Jaz to željo po znanju še vedno nosim v sebi. Mogoče je to stara šola učenja inštrumenta. S tem seveda ne pravim, da je klasična glasbena izobrazba slaba. Sem pač šel po drugi poti kot samouk. Imam pa še voljo, da se lotim najtežjih skladb, v stilih, ki so mi blizu. Teh je že kar nekaj. (Smeh.)


 

Kitaro Robija Pikla sem že slišal marsikje, ne pa še v thrash death metalu …

(Smeh.) To je res, pa tudi v kakšni strogo baročni skladbi ne. (Smeh.) Kot inštrumentalist se nikoli nisem hotel usmeriti le v en slog, čeprav je to ameriški način dela. Mogoče je tisto v redu, zato se mi morda za kak mesec ali dva zgodi kriza kitarske identitete. Na splošno se mi zdi ta stilska raznolikost napredek, če te to seveda zanima.
 

Občutek imam, da ste nekakšen kameleonski kitarist. Slišati je, da se zlahka preklopite pri igranju stilov in pri tem vedno zajamete tudi njihovega duha.

No, ja. Zadnjič sem tudi dobil podoben kompliment, ko mi je nekdo začuden povedal, koliko stilov obvladam. To je potrditev, da bom očitno ostal širok. Ampak to pomeni kakšno urico ali sto več dela. Mojim puncam grem že malo na živce, ker sem veliko v delovnem kabinetu. Hvaležen sem jim, da me tako podpirajo. So moje najboljše kritičarke, saj prve slišijo osnutke skladb.


 

Zadnje čase so različni odtenki swinga vse bolj popularni tudi pri nas, od Mar Django Kvarteta do zasedbe Swingatan in Tea Collorija ter njegove zasedbe ­­Momento Cigano. Kako gledate na vse te odtenke swinga na domači ­glasbeni sceni?

S pojavom electro swinga so se različni odtenki swinga spet popularizirali, vse več je tudi plesnih tečajev na to glasbo. To je, vsaj meni, eden od boljših kitarskih slogov, saj združuje tako jazz kot klasiko ter kanček flamenka oziroma kakšne elemente etna.

Zdaj sem vključen v zanimiv projekt Saše Tabakovića, ki se je s super spremljevalno zasedbo lotil zanimivih pesmi panonske ravnine. Tako sem spoznal nekaj folklore z drugačnim načinom igranja. Zelo sem padel noter in spet nekaj odnesel od tega. Dejal sem si, če sem del takega posebnega projekta, hočem iz tega nekaj izvleči, ne pa si poenostaviti. (Smeh.) Tu so hitrosti igranja neverjetne.
 

Koliko manouche ste Manouche?

Naša zasedba Manouche je še najmanj podobna manouche ­jazzu. Vedno sem namreč rad mešal stile in vedno jih bom. Če se bom odločil za kake druge stile swinga, kot ste jih omenili prej, se bo to zgodilo precej kasneje. Če sploh. Veliko stvari me še zanima, kako mešati zvočne začimbe, kot to delam s pravimi v kuhinji. Tako delam manouche glasbo. Če se kdo zaradi tega zmede, da to ni ravno manouche jazz, mi je vseeno. Naša glasba ima ultra hitre banjo linije, super slide kitaro, atraktiven zvok ukulel, saj ne morem iz svoje kože.

​Gotovo bi kdo drug dal skupini s takim zvokom drugačno ime. Mojim sorodnikom in znancem v Franciji pa se je to zdelo super ime.
 

Tako vi kot Teo Collori sta bila nekaj časa v Magnificovi sprem­ljevalni zasedbi. Kakšne so vaše izkušnje s sodelovanjem s tem 'balkanskim šarlatanom', kot si rad pravi?

Ko sem se poslovil od Magnifica, sem poklica Tea, ali ga zanima ta posel, tako da sem mu predal štafeto. Teo se je pri Magnificu, kjer je bil nekaj sezon, odlično izkazal. Z Magnificom sem pritegnil največ pozornosti z Balcountry Quartetom, v katerem sem bil kot inštrumentalist maksimalno izpostavljen. Imel sem veliko prostora za izražanje in sem mu za to zelo hvaležen.


 

Na novem albumu je swing oziroma electro swing osrednji zvočni kanon, pa vendar ste si v tem okviru vzeli precej svobode.

To je album plesnih pesmi z nekaj baladami. Tudi najlepša, ki sem jo napisal, je na tem albumu, res sem ponosen nanjo. To je naslovna skladba Kavalir. Opazen je napredek pri pisanju besedil. Morebiti se staram ali pa zorim. Včasih so bili le stavki, zdaj so zgodbe. Nikoli me ni zanimal šablonski electro swing, ki hitro postane dolgočasen.

Ko se je to začelo, so na elekt­ronsko podlago lepili elemente swinga, šele s Parovom Stelarjem se je to dvignilo na višjo raven. Pri naši glasbi electro swing ostaja rdeča nit, radi pa drzno zavijemo­ še v druge smeri. V bistvu je electro swinga na novem albumu še najmanj. Vedno pa je igranje članov zasedbe najpomembnejša sestavina naše glasbe. To je zasedba izbranih inštrumentalistov in neumno bi bilo lepiti zvočne podlage, če to ni treba.
 

Osrednja tematika pesmi je ­ljubezen v različnih odtenkih.

Res je. (Prebira naslove pesmi na ovitku albuma.) Prav imate, same ljubezenske. (Smeh.)
No, na drugem albumu smo imeli družbenosatirično skladbo Razprodaja s Klemnom Klemnom in je bila super zapakirana s tistim fenomenalnim videom.
 

V svoje pesmi radi vpletate francoščino. Predvidevam, da prej to preverite pri sestri, ki živi v Franciji? No, tokrat ste jo celo angažirali, naj kar ona odpoje francoske linije.

Ojoj. Resnična romansa je ena od zgodnjih skladb, ko sem se po Parizu nekaj afnal v 'francoščini'. To je bila totalno izmišljena francoščina, ki sem jo tam prepeval pred turističnimi znamenitostmi. Zvočnike sem imel v suknjiču, Marco Grabber pa me je snemal. Sem si mislil, da me bo zdaj neki Francoz 'pritegnil', ker tako mučim njegov jezik.
Ko sem vprašal tistega fanta, ki nama je posodil spačka za snemanje po Montmartru, kako zvenim, je navdušen odvrnil, da zvenim zelo francosko. Na novem albumu sem prosil sestro, da ima lep govor v pravi francoščini v skladbi Randevu, ki smo jo zato posneli še enkrat.
 

Najbolj hecna se mi zdi ­zad­nja­­­ ­pesem na albumu Šikana, ki se posmehljivo poigrava s ­turbofolkom.

Bravo. A veste, da imate prav. Na album sem hotel dati eno orto electro swing skladbo, ki naj bi nekoliko dišala po Balkanu. Tako je nastala Šikana. Ker je večina mojih sorodnikov Štajercev in tam so punce zelo šikane. Tako vedno pravi ženina babica najinima puncama, ko pridemo na obisk. Ta izraz se mi je vedno zdel zelo ljubek in sem ga moral slej ko prej uporabiti.