Psihomodo pop na polovici poti od Ramonesov do Stonesov

Zagrebška rock skupina ­Psihomodo pop, ki jo je naplavila lokalna punkovska in novo­valovska glasbena scena sredi­ osemdesetih­ let prejšnjega­ stolet­ja, je še vedno živahna in aktivna. Svoj enajsti studijski ­album Digitalno nebo bodanes zvečer v živo predstavila ob 20. uri v ljubljanski Cvetličarni. Pogovarjali smo se z vodjo in pevcem zasedbe ­Davorjem Gobcem.
 

Na glasbeni sceni ste več kot šestintrideset let. Ste medtem postali rock starci?

Po vseh definicijah bi morali biti rock starci, vendar mislim, da še nismo. Ne počutimo se tako. V bistvu se počutim mlajšega, kot sem bil v nekaterih fazah svojega življenja.

Ko ste Psihomodo pop začeli, so bili člani skupine Rolling Stones mlajši, kot ste vi zdaj.

Rolling Stonesi so ravno 20 let starejši od nas. Leta 1964 so izdali prvi album, mi pa smo se takrat rodili. Tako da smo vzporedno imeli podobno kariero, le z dvajset­letnim zamikom. (Smeh.)


 

Kako vas zdaj nagovarja ena od vaših prvih uspešnic Kad sam imao 16? To je bila prva pesem na vašem prvem albumu. Se sploh še spomnite, kako je bilo, ko ste bili stari šestnajst let?

Dobro se spomnim, bilo je podobno, kot je zdaj, le da takrat nekaterih reči nisem razumel. No, pa takrat sem imel nekaj več energije, ali pa tudi ne, mogoče se mi to samo zdi. Ko sem bil star šestnajst let, sem hodil v srednjo šolo in imel zanimivo punk skupino Klinska pomora, ki je bila ena od prvih tovrstnih v Jugoslaviji in sem jo ustanovil že v osnovni šoli.

Neki festival, imenoval se je Gaudeamus, je bil v socializmu namenjen predstavitvi manj znanih zagrebških glasbenih skupin.­ Igrali­ smo po kinodvoranah, končni nastop pa je bil v dvorani Vatroslava Lisinskega, kjer smo končali na sedmem mestu. Verjet­no zato, ker so varnostniki našega kitarista petkrat nagnali z odra, ker je komisarka za pravovernost minulega sistema videla, da ima na majici narisan lulek. Tudi ko smo že igrali, se je naš kitarist hotel povzpeti na oder iz občinstva, pa so ga spet nagnali. (Smeh.)

Ja bila ta vaša Klinska pomora odmevna?

Leta 1977 ali 1978 smo igrali na odprtju razstave Mirka Ilića v neki galeriji v Zagrebu, ko je z nami nastopilo tudi Prljavo kazalište. Če se ne motim, so prišli tudi Parafi, nastopiti bi morali še Pankrti, pa jih ni bilo. To je bil prvi punkovski val, sodeloval sem kot otrok, star trinajst let. Sicer pa je največja uspešnica z našega prvenca Godina zmaja iz leta 1988 skladba Ja volim samo sebe.
 

Ki je polna skromnosti …

V tej pesmi je moj filozofski pogled, ki je preprost: kdor nima rad sebe, tudi drugih ne mara.


 

Ste bili na začetku nekakšna jugoslovanska kopija skupine Ramones? Na prvencu Godina zmaja sta tudi pesem Ramona in skladba Hej, djevojko, ki so jo oni napisali.

Na začetku so nam vsi govorili, da smo različica Ramonesov. Ko smo na Nizozemskem nastopili v klubu Paradiso, so nas razglasili za naslednike Johnnyja Thundersa, Ramonesov niso niti omenili. Takrat smo tudi precej preigravali pesmi skupine The Velvet Underground. Po zvoku smo jih spominjali na nekaj med rockom in punkom, tako je zvenel Johnny Thunders. To me je presenetilo, čeprav sem poznal glasbo zasedbe The New York Dolls, ki jo je soustanovil. V bistvu ga prej nisem veliko poslušal. Neki hrvaški novinar je napisal, da smo Psihomodo pop na polovici poti od Ramonesov do Stonesov. V bistvu pa smo rock'n'roll bend.
 

Člani skupine Psihomodo pop ste bili vedno predani prvinskemu rock'n'rollu, mešanici punka, rock'n'rolla in pub rocka. Brez kompliciranja in filozofije.

Da. Vedno nam je bil blizu ta minimalizem bazičnega rock'n'rolla, saj smo s tem odraščali. Odrasli smo ob Beatlih, Stonesih, punku in bluesu.
 

Kaj pa Dr. Feelgood, kralji pub rocka?

Seveda. Sina sem poimenoval Vili, po vodji in kitaristu te skupine Wilku Johnsonu.

Minilo je trideset let od vašega prvenca Godina zmaja, s katerega so skoraj vse pesmi postale uspešnice.

Album smo pripravljali precej dolgo. Takrat smo bili znani kot najboljši demo bend, ki nikakor ne more posneti albuma in ga izdati. Verjetno so se pesmi z leti nekoliko rafinirale, v veliko pomoč nam je bil producent Piko Stančić, predvsem pri aranžmajih. Kot bobnar skupin Film, Grupa 220 ter Parni valjak je imel veliko izkušenj. Takrat je bil vodilni jugoslovanski producent.
 

V kakšni kondiciji je Frida?

(Smeh.) Frida je v bistvu nastala za Blentone, radijsko in pozneje televizijsko humoristično tv-serijo, ki se je imenovala Milan Blenton, najbolj neumni vesoljski heroj. Davor Slamnig je za to tv-serijo pisal glasbo in pesmi. Frida je ena od teh pesmi, in ker me je precej spominjala na dela Louja Reeda, smo jo člani skupine Psihomodo pop vzeli za svojo.
 

Imate lahko koncert brez Fride?

Seveda ne. Ja volim samo sebe, Frida, Natrag u garažu, Osječam se haj, Ramona ter še nekatere so okostje naših nastopov. Tudi Stonesi morajo odigrati Satisfaction in Honky Tonk Women, pa naj ju še tako sovražijo.
 

Lahko zasovražiš svojo pesem?

Lahko, če jo prepogosto igraš. (Smeh.) Seveda pa ne zares. (Smeh.) Lahko se je pa zasitiš. Nekaterih pesmi dolgo nismo igrali. Zdaj smo spet uvrstili v koncert­ni program Ja nikad nisam bio normalan z albuma Sexy magazin. Punkoidna pesem, ki je odlično sprejeta na koncertih. Res smo bili neumni, da je nismo igrali. (Smeh.) Balado Ona odlazi u Amsterdam tudi čedalje pogosteje igramo na koncertih, svojčas je bila velika uspešnica. Ko predstavljamo nov album, običajno poleg stalnega nabora pesmi na koncerte uvrstim več novih.

Napredek je tema vašega novega albuma Digitalno nebo.
 

Izšel bo čez kakšen mesec, tako se imenuje tudi uvod­na pesem. To je naš enajsti studijski izdelek, v živo bomo s tega albuma odigrali kakšnih sedem pesmi. Album je raznolik, prvič imamo tudi rockabilly skladbo. Vseh šestnajst pesmi sem napisal jaz, imamo le eno priredbo, in sicer pesmi Sorrow Davida Bowieja, ki je priredba pesmi skupine The Merseys. Dodatek je Narodna pjesma skupine Paraf, ki smo jo posneli za kompilacijo Tribute to Paraf. V njej je zapisan del naše mladosti.