»Prihajamo v velikem slogu z nekaj gostujočimi glasbeniki«

»Ljubljana - V četrtek bo v klubu Cvetličarna nepozabni koncert ob 30. rojstnem dnevu najpopularnejšega hrvaškega punkrock benda Hladno pivo. Vsaj tako obljublja njihov pevec in glavni tekstopisec Mile Kekin. Sprva štiri- zdaj petčlanska zasedba ima za seboj osem studijskih albumov, tri koncertne in na tisoče odigranih koncertov.
Člani benda, ki so se spoznali v srednji šoli zagrebškega predmestja Gajnice, so si slavo priigrali že s prvim albumom Džinovski. Z leti se je njihov slog spreminjal, Mile pa pravi, da je zanj pisanje besedil neke vrste terapija.
Pojasni tudi, kakšen je njegov odnos do hladnega piva in zakaj ravno ime Hladno pivo. «
 

Imate radi hladno pivo?

Da, seveda, obožujem ga že od najmlajših let. Tako mi je pri srcu, da sem se želel preizkusiti, če zdržim brez njega mesec dni. Sedaj ne pijem točno 29 dni in komaj čakam pojutrišnjem, da ta nočna mora izgine. 
 

Brez dvoma ste najpopularnejši hrvaški punkrock band. Ste pred 30. leti sploh pomislili na takšen uspeh?

Niti v sanjah. Bili smo štirje mulci iz soseske. To je morda tudi največja prednost, saj ko začneš s 15, 16 leti, niti ne razmišljaš preveč, samo uživaš v vseh stvareh.
 

Od kod ravno ime Hladno pivo. Bi se danes drugače imenovali, če bi še enkrat izbirali?

Ime je nastalo v Sloveniji, v Sevnici, ko smo bili na neki taborniški akciji. Takrat smo bili namreč vsi pri tabornikih. To je bilo 1987. leta. Dolgo smo hodili proti kampu in tam nas je v potoku čakal zaboj hladnega piva. Takrat smo spoznali, da ne moremo imeti boljšega imena za band kot je Hladno pivo. Mislim, da bi takšno ime še enkrat izbrali, saj ima zaradi vitamina B pozitivne učinke, dobro je za lase in kožo.
 

V 30. letih sta se tako regija kot svet v celoti močno spremenila. Kako pa se je v tem času spremenilo Hladno pivo?

Malo smo postali »čelavi«, malo smo se poženili, dobili otroke, posneli osem albumov in odigrali nekaj tisoč koncertov. Trideset let je res dolga doba celo za zakon, kaj šele za nas. Vsi smo se seveda spremenili v tem času, ampak še naprej imamo željo snemati in igrati, kar je najpomembneje.
 

Vaje, koncerti, zasebno življenje, družina, … Kako zahtevno je bilo to v treh desetletjih uspešno združiti?

Treba je biti strpen do sebe in do drugih. Pa tudi nekaj obiskov pri psihoterapevtu je koristnih. Ni nekega univerzalnega recepta, razen tega, da ni vedno pomembno, kaj rečeš, ampak kdaj rečeš.
 

V tem času ste šli skozi več faz, to se odraža tudi v vaših albumih oziroma pesmih. Kateri pa je tisti album oziroma pesem, ki najbolje ponazarja Hladno pivo?

Hm, težko vprašanje. Morda album Knjiga žalbe. Pesem pa Ezoterija. Težko mi je sicer zdaj izbrati samo eno, ker imamo širok izbor žanrov in tematik, zato se mi je težko opredeliti za eno. Morda je najbolje kupiti na naš album Greatest hits, ki je izšel lansko leto. Na njemu se vidi, kako smo se skozi leta spreminjali.
 

Veliko vaših pesmi ima sporočilno noto. Navdih za to prinesejo življenjske izkušnje ali kaj drugega?

Pomembno je, da imamo v pesmi kakšno sporočilo. Glasba je samo način, da se to sporočilo prenese. V nekaj minutah lahko poveš vse – in to z malo besedila. Življenjske izkušnje tu niso potrebne. To se vidi tudi po tem, da so kakšni avtorji z 20. leti napisali pametnejša besedila in pesmi, kot potem, ko so si nabrali življenjskih izkušenj.
 

Tudi v svojih pesmih se obregnete ob politiko, kar za punk ni redkost. Je naloga punk bendov, da opozarjajo na politične zablode?

To je samo ena tema, ki smo jo obdelali. Ne vem, če je to naloga punka, ampak je pa gotovo pomembno meni, saj bi drugače lahko ponorel. Nimam več nobenih načrtov, da bi spremenil svet ali pa ljudem nekaj pojasni prek pesmi. Pisanje pesmi mi danes pomeni neko vrsto terapije. 
 

Tako kot je Hladno pivo mnogim idol, imate gotovo tudi vi svojega.

Ko smo začeli, so bili to yu rock bendi, od KUD Idijotov do Zabranjenog pušenja in Azre. Pozneje so prišli še Ramonesi, Motorhead in podobni. Jaz osebno rad poslušam kantavtorje, kot so Bob Dylan, Bruce Springsteen, Van Morrison in zelo rad poslušam tudi Jacka Whitea.
 

V Sloveniji ste odigrali že ogromno samostojnih koncertov in v sklopu festivalov. Kako bi opisali slovensko publiko?

Živahna in pozitivna. Pridejo na koncerte, da bi uživali, ne pa da bi kritizirali.
 

Ali za koncert v Cvetličarni pripravljate kakšno presenečenje? Mogoče posebnega gosta?

Prihajamo v velikem slogu z nekaj gostujočimi glasbeniki. Največje presenečenje pa bo seznam odigranih komadov, ker bomo verjetno še sami presenečeni nad tem, kaj vse bomo igrali. Mislim, da bo spominski koncert! Konec koncev je le rojstni dan.