Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Glasba

Potovanje človeka s kontrabasom

Norveški basist bo nocoj v Klubu Cankarjevega doma skozi glasbo predstavil pomembne zapike v svojem življenju.
Z vikinško ladjo je simbolno obplul vsa mesta, ki so mu spremenila življenje. FOTO: Juliane Schütz
Z vikinško ladjo je simbolno obplul vsa mesta, ki so mu spremenila življenje. FOTO: Juliane Schütz
25. 1. 2022 | 06:00
12:35

Norveški basist, redni gost na naših odrih, tokrat prihaja v Ljubljano s projektom Knarr (Exit). Z norveškimi glasbeniki ga je posnel med pandemijo in kot marsikomu je virus tudi njemu močno premešal karte življenja. Album je posvetil mestom in ljudem, ki so ga oblikovali, naslovi skladb, kot so Amsterdam, Oppdal, Mexico City in Chicago, pa dajejo slutiti, da se za vsako noto skriva zgodba.

Z novim albumom nas odpeljete na potovanje. Asociacijo na to vzbuja že naslov projekta Knarr, kar v stari norveščini, kot nas pouči wikipedija, pomeni 'vikinška ladja'.

Priznati moram, da me je za naslov projekta bolj navdušil zven besede kot njen pomen in simbolika. Pravzaprav bi se od zgodovine knarra, povezane s problematično vikinško ekspanzijo, raje distanciral. Dejstvo pa je, da so bile te ladje res neverjet­ne. Zgodovina ladjarstva na teh koncih je fascinantna. Gradili so velike ladje, ki so premagovale dolge razdalje, hkrati so bile zelo hitre. Moja asociacija na knarr je torej potovanje, tu je povezava z mojim življenjem. Petnajst let sem bil zdoma, prepotoval sem svet in živel v veliko mestih. Ta album je posvetilo moji poti.

Knarr je naročeno delo, projekt je podprl festival Vossajazz, a kot mi je znano, zdajšnja izvedba ni vaša prvotna zamisel.

Naj povem, da ima festival Vossajazz dolgo tradicijo in je na zahodu Norveške zelo pomemben. Zato je bila priložnost, da zanj ustvarim projekt, zame veliko priznanje. Komisija, ki jo sestavljajo pomembni člani, me je za delo izbrala že leta 2019. Začel sem pripravljati projekt in sklenil, da se bom poskusil poglobiti v področja, na katerih navadno ne delujem. Razširil sem skladateljske kapacitete in povabil k projektu kolege z vsega sveta: Ciudada de Méxica, Los Angelesa, Austina v Teksasu, Københavna, Amsterdama in Slovenije. K sodelovanju sem povabil vašo pianistko Kajo Draksler. Premiera projekta je bila načrtovana za april 2020, a je tik pred tem udaril covid.

Kje vas je ujel?

V Kolumbiji, kjer sem poučeval v okviru umetniške rezidence. Tam sem tudi izvedel, da je festival Vossajazz odpovedan, in tako je projekt padel v vodo. Potovanje nazaj domov je bilo noro. Najprej sem moral do Austina po nečakinjo, ki me je ravno takrat obiskala. Poskrbel sem, da se je varno vrnila na Norveško. Iz Bogote do Trondheima sem zamenjal kakšnih osem letal. S sabo sem imel majhno torbo, saj sem mislil, da se bom čez nekaj tednov vrnil v Austin. A sem ostal doma.

»Po petnajstih letih sem za dlje časa spet pristal doma. Pet mesecev sem živel na rodni domačiji z mamo, ki ima 92 let, ji kuhal in skrbel zanjo.« Ingebrigt Håker Flaten. FOTO: Juliane Schütz
»Po petnajstih letih sem za dlje časa spet pristal doma. Pet mesecev sem živel na rodni domačiji z mamo, ki ima 92 let, ji kuhal in skrbel zanjo.« Ingebrigt Håker Flaten. FOTO: Juliane Schütz

Pomudiva se torej pri prvem postanku, vašem rodnem kraju Oppdal. Glasbeno ste ga upodobili kot balado, ki prerašča v nemiren crescendo.

Po petnajstih letih sem bil dlje časa doma. Pet mesecev sem živel na rodni domačiji z mamo, ki ima 92 let, ji kuhal in skrbel zanjo. Iz Oppdala sem odšel, ko mi je bilo šestnajst let. Vrnil sem se vsake toliko, se pomudil na obisku, nikoli nisem dolgo ostal. V odraslem življenju nisem imel priložnosti toliko časa preživeti z mamo, zato je bilo to obdobje zame res nekaj posebnega.

Oppdal je kraj na podeželju, z jezeri, osamelimi kmetijami in številnimi srednjeveškimi cerkvami … zdi se kot kraj, kjer nordijske sage oživijo.

Res je. Moj navdih je bil norveški ljudski romantični napev. Dodal sem mu neki drug, eksotičen ritem, na katerega sem naletel v Kolumbiji, ko sem študiral z mojstrskimi tolkalci. Currulao je del kolumbijske ritmične tradicije, ki me je popolnoma obsedla, zato sem se odločil, da bom ustvaril to mešanico. Ko sem prišel domov in ugotovil, da bom ostal dlje, kot sem načrtoval, ter da je festival odpadel, sem imel naenkrat veliko časa, da se poglobim v glasbo za projekt Knarr.

Z vaših koncev je menda v 19. stoletju veliko ljudi emigriralo v Združene države. To je bila ne nazadnje tudi vaša usoda.

Da, to je zelo zanimivo. Brat mojega deda je bil med tistimi, ki so konec 18. stoletja zaradi revščine emigrirali v ZDA. Sam sem odšel iz drugih razlogov. Prijateljstva in poznanstva z ameriškimi glasbeniki so me najprej pripeljala v Chicago, kamor sem se preselil leta 2006. Tam sem se takoj počutil domače in ostal tri leta. Chicago ima v mojem srcu posebno mesto. Prijatelji, glasba in vsa skupnost so me oblikovali. Tudi pozneje sem se vedno rad vračal tja.

Potem je postal vaš novi dom Austin v Teksasu. Pripovedujte mi o Miles Avenue, kot je naslov ene od vaših skladb.

V Austin sem se preselil z ženo in tam živel deset let. Po ločitvi sem se odselil v hišo na Miles Avenue. To je gostoljubna soseska, v kateri so prebivalci trdno povezani. Moja stanodajalka je pred pandemijo prirejala hišne koncerte, zato so bili moji dnevi vedno napolnjeni z glasbo. Bila je ljubiteljica folk glasbe. V Austinu je poleg rocka in popa folk scena zelo razvita. Tradicija kantavtorstva je tam živa in močna. Ta glasba je bila zame nekaj novega, drugačnega. Glasbenikom sem se večkrat pridružil v igranju in skozi folk spoznal nove vidike glasbe. Folk je v Teksasu veliko bolj prisoten kot recimo jazz.

Potem je zanimivo, da ste se prav tam odločili ustanoviti svoj festival oziroma serijo koncertov Sonic Transmissions.

Leta 2015 sem v Austinu dobil štipendijo. Tam dobro skrbijo za glasbenike. S štipendijami, subvencijami in fondi prispevajo k razvoju glasbenih skupnosti. V Teksasu imam skupino Young Mothers, sestavljajo jo člani z različnimi glasbenimi okusi in znanji. Ideja za festival je bila, da bi na njem predstavili različne žanre in povabili glasbenike z drugih koncev ZDA. Festival razumem kot svoj prispevek k oblikovanju skupnosti. Austin ima veliko festivalov, moj je bolj eksperimentalen. S programom rad privabljam različne poslušalce, ki morda to glasbo slišijo prvič in so presenečeni. Četudi so v šoku, so vsaj slišali nekaj novega. Mislim, da je to zelo pomembna lastnost festivalov, ki si želijo širiti obzorja.

Z vami se je na Norveško preselil tudi Sonic Transmissions, ki je tako dobil evropsko različico.

Med pandemijo se je festival v Austinu zreduciral na nekaj koncertov. Ko sem se preselil v Trondheim, sem sklenil, da ga bom z imenom Sonic Trans­missions North nadaljeval tu. Septembra sva s saksofonistko Mette Rasmussen organizirala serijo koncertov. Ustanovil sem tudi založbo Sonic Transmissions­ Records, pri kateri izdajam glasbo mladih, še neuveljavljenih norveških glasbenikov. Načrtujem tudi izdajo projektov iz Austina in Bogote v Kolumbiji. Med temi tremi mesti bi rad zgradil most. Znamko Sonic Transmissions vidim kot dežnik, ki z idejo zgraditi skupnost združuje in povezuje underground sceno z različnih koncev sveta. Rad bi glasbenikom iz Trondheima omogočil, da se spoznajo in so na tekočem s sceno v Bogoti ali Austinu in obratno, saj menim, da so take povezave zelo dobrodošle. Želim si, da bi tako različne skupnosti, kot so te, vedele druga za drugo in se lahko povezale, če bi se hotele.

Da se v Trondheimu počutite dobro, nakazuje tudi lirična skladba, ki ste jo posvetili temu mestu in ulici Brinken.

Trondheim je prvo malo večje mesto blizu Oppdala, zato smo v mladih letih vsi hodili tja. Mesto je zelo lepo, s starim mestnim jedrom, lesenimi hišami in katedralo iz leta 1000. Nanj me vežejo lepi spomini na študij, prva prijateljstva, prve bende. Vendar sem imel ob vrnitvi mešane občutke, saj se zares nisem bil pripravljen vrniti domov. Hotel sem ostati v Austinu. Ker pa v Trondheimu živi tudi moj brat dvojček, sem zelo vesel, da sva spet tako blizu. Tudi bližina družine, ki živi v Oppdalu, me navdaja s srečo. Zelo sem srečen, da sem se lahko zatekel sem pred pandemijo in našel stanovanje, ki ni predrago, najemnine so namreč na Norveškem nore. Ampak še vedno me spremlja občutek, da sem tu samo začasno, na malo daljšem obisku.

Na albumu najbrž najbolj izstopa skladba Chaos Pad, posvečena Ciudadu de Méxicu. Uvodna basovska linija nekaj časa še drži strukturo pod repetitivnimi vzorci, potem vas odnese v kolektivno improvizacijo, da si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, kaj za vraga se vam je zgodilo v Ciudadu de Méxicu.

V Mehiko sem pogosto hodil igrat, ker je iz Austina oddaljena le kratek let. Tam imam veliko prijateljev, scena je velika in mesto je noro. V Ciudadu de Méxicu na kvadraturi, ki je manjša od Berlina, živi okoli trideset milijonov prebivalcev. Mesto leži na višji nadmorski višini, zato je zrak razredčen, kar najbrž prispeva k občutku norosti. Tudi kulinarika je neverjetna, imajo razvito kulturo ulične prehrane. Najprej vsak tujec stakne prebavne motnje, ko pa se telo navadi, začneš res uživati v hrani. En predel mesta je posut z galerijami in umetniškimi rezidencami. Zelo razvita je tudi alternativna scena. Na neki način me, kar se tiče improvizirane glasbe, Ciudad de México spominja na Berlin. Ker je življenje tam poceni, se je tja preselilo veliko Američanov, zato je razvita tudi free jazz in eksperimentalna scena. Skratka, glasba je raznolika, mesto pa kaotično, kar slišite tudi v komadu, ki sem mu ga posvetil.

Nasprotje tega je hommage Amsterdamu. Morda najbolj cinematična in atmosferična skladba na albumu. Ste tudi tam živeli?

To mesto imam rad in ga pogosto obiščem, čeprav tam zares nikoli nisem živel. Tam imam veliko prijateljev, med drugim se je tja preselil tudi Frank Rosaly, bobnar iz Chicaga, ki mi je kot brat. Tudi on bi moral igrati v izvirni različici zasedbe Knarr. Vsakič, ko sem v Amsterdamu, živim pri njem na Museumplein. To skladbo sem napisal v njegovem stanovanju in jo zato posvetil Amsterdamu. Mesto mi je všeč, ker je glasbena scena zelo razgibana, glasbenikov in odrov je veliko. Slovijo po akademiji za glasbo, poleg institucionalne scene je zelo razvita in zanimiva tudi neodvisna, ki ima dolgo tradicijo in svoje legende, kot so Han Bennink in Misha Mengelberg.

»Festival 'Sonic Transmisions' je moj prispevek k oblikovanju skupnosti. Je dežnik, ki povezuje glasbenike z različnih koncev sveta.« Ingebrigt Håker Flaten. FOTO: Peter Gannushkin
»Festival 'Sonic Transmisions' je moj prispevek k oblikovanju skupnosti. Je dežnik, ki povezuje glasbenike z različnih koncev sveta.« Ingebrigt Håker Flaten. FOTO: Peter Gannushkin

Na svoji spletni strani pozdravite obiskovalca s preprosto predstavitvijo: Ingebrigt Håker Flaten – človek s kontrabasom. To me spomni na pogovor s francosko kontrabasistko Joëlle Léandre, ko mi je pripovedovala o posebni navezanosti na svoj inštrument, ki ga že vse življenje prenaša na hrbtu, kot bi nosila še eno telo, in ki ga med ­igranjem objema. Včasih ­inštrument oblikuje glasbenikovo identiteto. Kakšen je vaš odnos s ­kontrabasom?

Strinjam se s tem, kar pravi Joëlle. Ravno pred dnevi sem s kolegom kontrabasistom govoril o teh rečeh. Vsak profesionalni glasbenik ima poseben odnos s svojim inštrumentom. Odnos, ki ga imam s kontrabasom, je zelo fizičen. Ko ga igram, skozi mene vibrira. Ta izkušnja je lahko tudi neprijetna, ker si na neki način izpostavljen in ranljiv. Če nekaj ni tako, kot bi moralo biti, če zvok ni pravi, če so strune ali mikrofoni nastavljeni narobe, se te to neposredno dotakne, te fizično zmoti. Take stvari začutim globoko v sebi, v trebuhu. Kontrabas je zelo fizičen inštrument, pa še velik je. Ne bi ga priporočil ­nikomur (smeh).

image_alt
»Na odru vsakokrat umrem«

»Če so mikrofoni nastavljeni narobe, se te to dotakne. Take stvari začutim v trebuhu.« Ingebrigt Håker Flaten. FOTO: Petra Cvelbar
»Če so mikrofoni nastavljeni narobe, se te to dotakne. Take stvari začutim v trebuhu.« Ingebrigt Håker Flaten. FOTO: Petra Cvelbar

Torej glasbo občutite drugače, ko igrate kontrabas ali električni bas? Vem, da ste izdali več solo albumov, nekaj z akustičnim in nekaj z električnim ­inštrumentom.

Teh dveh inštrumentov skoraj ni mogoče primerjati. Razlike so v pristopu, kako se lotiš igranja, in v orodjih, ki jih uporabljaš. Dva inštrumenta – dva svetova, name vplivata vsak drugače. Z električnim basom se povežeš skozi ojačevalec, kar je tudi poseben občutek. Lahko se poigravaš z distorzijami in feedbackom, iz njegove zvočnosti lahko izvlečeš druge vidike. Zadnje čase spet več igram električni bas. Oba inštrumenta imam zelo rad, toda kontrabas je le moja prva ljubezen.

image_alt
Poti glasbenih bojevnikov

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine